Page 26 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 26
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
subjekt, temeljijo kitajske teorije države na organsko-univerzalističnem
dojemanju stvarnosti. V skladu s tovrstnim razumevanjem je posamez
nik pojmovan kot organski, življenjski sestavni del kozmične Celote, ki
v svojem bistvu zajema celotno naravo in vse družbene tvorbe. Takšno
pojmovanje stvarnosti posamezniku nudi močan občutek identičnosti
z vsem obstoječim. Samorazumevanje posameznika v okviru takšnega
videnja stvarnosti nikoli ne izhaja iz pojma individuuma, ločenega od
kozmične in družbene Celote. Iz sociološkega vidika tvori torej njego
va lastna »oseba« organsko celoto z njegovim ožjim (družina) in širšim
(država) socialnim okoljem. Tovrstno razumevanje je seveda tesno po
vezano z oblikami konkretne družbene organizacije v tradicionalni ki
tajski družbi, pa tudi z ideološkimi predstavami družbene ureditve, ka
kršne med drugim razširjajo tudi kitajske teorije države. Kitajska oblika
družbene organizacije zato ni predstavljala upravne ali teoretične osno
ve, ki bi lahko privedla do bistvenih uporabnih dosežkov tehnološkega
napredka. Njen pomen lahko najdemo zlasti v omogočanju akumulaci
je dolgih zgodovinskih učnih procesov na področju socialnih potreb in
občevanja. Pojmovanje »osebnosti«, iz kakršnega ti učni procesi izhaja
jo, se bistveno razlikuje od evropskega.
»Samouresničitev« (xiu shen 修身) posameznika je v tradicional
ni Kitajski predstavljala osnovo za dosego ideala osebnosti, ki je v vseh
družbenih teorijah tradicionalne Kitajske igral pomembno vlogo. To
poudarja že konfucijanski klasik Knjiga obredov (Li ji 禮記):
自天子以至於庶人，壹是皆以修身為本。
Enako velja za Nebeškega sina in za najbolj navadnega človeka: njun temelj je nega
osebnosti. (Li ji 2012, Da xue, 2)
Tradicionalna evropska psihologija je pojem samouresničitve pogo
sto označevala s terminom »individualizacije«. C. G. Jung ga opisuje na
naslednji način:
Individualizem je zavestno poudarjanje in povzdigovanje domnevnih značilnosti po
sameznika v nasprotju s kolektivnimi oziri in dolžnostmi. Individualizacija pa sko
rajda predstavlja boljšo in popolnejšo izpolnitev kolektivnih določitev človeka, ki teme
lji na dovoljšnem upoštevanju posebnosti individuuma, kar lahko privede do večje so
cialne učinkovitosti kot pa v primeru, da poskušamo te posebnosti iztrebiti. Posebnost
individuuma namreč nikakor ne moremo razumevati kot nekaj, kar bi bilo tuje nje
govemu bistvu ali njegovim sestavnim delom, temveč prej kot posebno razmerje me
šanja ali gradualno razliko diferenciacije tistih funkcij in sposobnosti, ki so same po
sebi univerzalnega značaja. Vsak človeški obraz ima en nos, dvoje oči itd., vendar so
subjekt, temeljijo kitajske teorije države na organsko-univerzalističnem
dojemanju stvarnosti. V skladu s tovrstnim razumevanjem je posamez
nik pojmovan kot organski, življenjski sestavni del kozmične Celote, ki
v svojem bistvu zajema celotno naravo in vse družbene tvorbe. Takšno
pojmovanje stvarnosti posamezniku nudi močan občutek identičnosti
z vsem obstoječim. Samorazumevanje posameznika v okviru takšnega
videnja stvarnosti nikoli ne izhaja iz pojma individuuma, ločenega od
kozmične in družbene Celote. Iz sociološkega vidika tvori torej njego
va lastna »oseba« organsko celoto z njegovim ožjim (družina) in širšim
(država) socialnim okoljem. Tovrstno razumevanje je seveda tesno po
vezano z oblikami konkretne družbene organizacije v tradicionalni ki
tajski družbi, pa tudi z ideološkimi predstavami družbene ureditve, ka
kršne med drugim razširjajo tudi kitajske teorije države. Kitajska oblika
družbene organizacije zato ni predstavljala upravne ali teoretične osno
ve, ki bi lahko privedla do bistvenih uporabnih dosežkov tehnološkega
napredka. Njen pomen lahko najdemo zlasti v omogočanju akumulaci
je dolgih zgodovinskih učnih procesov na področju socialnih potreb in
občevanja. Pojmovanje »osebnosti«, iz kakršnega ti učni procesi izhaja
jo, se bistveno razlikuje od evropskega.
»Samouresničitev« (xiu shen 修身) posameznika je v tradicional
ni Kitajski predstavljala osnovo za dosego ideala osebnosti, ki je v vseh
družbenih teorijah tradicionalne Kitajske igral pomembno vlogo. To
poudarja že konfucijanski klasik Knjiga obredov (Li ji 禮記):
自天子以至於庶人，壹是皆以修身為本。
Enako velja za Nebeškega sina in za najbolj navadnega človeka: njun temelj je nega
osebnosti. (Li ji 2012, Da xue, 2)
Tradicionalna evropska psihologija je pojem samouresničitve pogo
sto označevala s terminom »individualizacije«. C. G. Jung ga opisuje na
naslednji način:
Individualizem je zavestno poudarjanje in povzdigovanje domnevnih značilnosti po
sameznika v nasprotju s kolektivnimi oziri in dolžnostmi. Individualizacija pa sko
rajda predstavlja boljšo in popolnejšo izpolnitev kolektivnih določitev človeka, ki teme
lji na dovoljšnem upoštevanju posebnosti individuuma, kar lahko privede do večje so
cialne učinkovitosti kot pa v primeru, da poskušamo te posebnosti iztrebiti. Posebnost
individuuma namreč nikakor ne moremo razumevati kot nekaj, kar bi bilo tuje nje
govemu bistvu ali njegovim sestavnim delom, temveč prej kot posebno razmerje me
šanja ali gradualno razliko diferenciacije tistih funkcij in sposobnosti, ki so same po
sebi univerzalnega značaja. Vsak človeški obraz ima en nos, dvoje oči itd., vendar so
