Page 140 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 140
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Leila Choukrone in Antoine Garapon (2007, 3) sta izpostavili, da služi
ideja harmoničnosti kot ideološka podpora takšnemu modelu zakono
daje, ki se uporablja kot orodje discipliniranja in moraliziranja s ciljem
ohranjanja vladajočega režima. Zato služi harmonija (kot domnevno
esencialni del konfucijanskega nauka) tudi kot simbol takšnega Konfu
cija, ki je predstavljal in razširjal »pravilno« moralo, katera naj bi se ka
zala v podrejenosti posameznika »višjim« družbenim ciljem in v brez
pogojni poslušnosti nadrejenim.
Koncept harmonije v besedilih klasičnega
konfucijanstva
Četudi se v publikacijah L. R. Kitajske, ki so namenjene širitvi ideje har
monične družbe, pogosto omenja Konfucij ali konfucijanstvo kot temelj
tega koncepta, pa spominjajo tovrstne konotacije koncepta harmonije
na prvi pogled veliko bolj na diskurze legalistične, kot izvorno konfu
cijanske struje. Kljub temu ne gre prezreti dejstva, da je bila normativna
funkcija »pravilnosti« (zheng) in primernosti, ki se kaže skozi izvaja
nje obredov (li 裡), pomemben element, ki je (poleg hierarhičnega ustro
ja družbe) v Dong Zhongshujevi reformi predstavljal dobro izhodišče za
inkorporacijo legalističnih prvin v idejno ogrodje izvornega konfucijan
stva. Za ponazoritev tega problema si lahko nekoliko podrobneje ogle
damo pomenske konotacije koncepta harmonije (ali harmonizacije)6 v
kontekstu klasičnih besedil.
Konfucij je v svojih Razpravah (Lunyu 論語) sicer izrecno poudar
jal razliko med enakostjo (in s tem uniformiranostjo, (tong 同) na eni,
ter harmonijo oziroma harmonizacijo (he 和) na drugi strani, pri čemer
je prvemu konceptu nasprotoval, drugega pa zagovarjal:
君子和而不同，小人同而不和.
Plemenitnik ustvarja harmonijo, ne enakosti. Mali ljudje pa so enaki in ne ustvarjajo
harmonije. (Kongzi 2014, Zi lu, 23)
6 Li Chenyang (2006, 583) izpostavlja, da je bil antični termin he 和 večinoma uporabljen v glagolski
obliki (harmonizacija) oziroma kot izraz, ki označuje sam postopek oziroma proces harmoniziranja
(pogosto v smislu uglaševanja). Vendar moramo to stališče nekoliko relativizirati, saj prvič to velja
za večino (in tako reko za vse abstraktne) termine klasične kitajščine, kateri lahko nastopajo v raz-
ličnih besednih funkcijah glede na konkreten kontekst, in drugič najdemo tudi v antičnih delih ci-
tate, v katerih je izraz he najbolj smiselno prevesti s samostalnikom harmonija (glej na primer Kong-
zi 2012a, Xue er, 12, 2. stavek, Li ji 2012, Tan gong I, 59, ali Zhuangzi 2012, Shan xing, 1 itd.). Mimogrede,
tudi sodobni termin harmonija (hexie 和諧) lahko nastopa tako v pridevniški, kot tudi v samostal-
niški funkciji.
Leila Choukrone in Antoine Garapon (2007, 3) sta izpostavili, da služi
ideja harmoničnosti kot ideološka podpora takšnemu modelu zakono
daje, ki se uporablja kot orodje discipliniranja in moraliziranja s ciljem
ohranjanja vladajočega režima. Zato služi harmonija (kot domnevno
esencialni del konfucijanskega nauka) tudi kot simbol takšnega Konfu
cija, ki je predstavljal in razširjal »pravilno« moralo, katera naj bi se ka
zala v podrejenosti posameznika »višjim« družbenim ciljem in v brez
pogojni poslušnosti nadrejenim.
Koncept harmonije v besedilih klasičnega
konfucijanstva
Četudi se v publikacijah L. R. Kitajske, ki so namenjene širitvi ideje har
monične družbe, pogosto omenja Konfucij ali konfucijanstvo kot temelj
tega koncepta, pa spominjajo tovrstne konotacije koncepta harmonije
na prvi pogled veliko bolj na diskurze legalistične, kot izvorno konfu
cijanske struje. Kljub temu ne gre prezreti dejstva, da je bila normativna
funkcija »pravilnosti« (zheng) in primernosti, ki se kaže skozi izvaja
nje obredov (li 裡), pomemben element, ki je (poleg hierarhičnega ustro
ja družbe) v Dong Zhongshujevi reformi predstavljal dobro izhodišče za
inkorporacijo legalističnih prvin v idejno ogrodje izvornega konfucijan
stva. Za ponazoritev tega problema si lahko nekoliko podrobneje ogle
damo pomenske konotacije koncepta harmonije (ali harmonizacije)6 v
kontekstu klasičnih besedil.
Konfucij je v svojih Razpravah (Lunyu 論語) sicer izrecno poudar
jal razliko med enakostjo (in s tem uniformiranostjo, (tong 同) na eni,
ter harmonijo oziroma harmonizacijo (he 和) na drugi strani, pri čemer
je prvemu konceptu nasprotoval, drugega pa zagovarjal:
君子和而不同，小人同而不和.
Plemenitnik ustvarja harmonijo, ne enakosti. Mali ljudje pa so enaki in ne ustvarjajo
harmonije. (Kongzi 2014, Zi lu, 23)
6 Li Chenyang (2006, 583) izpostavlja, da je bil antični termin he 和 večinoma uporabljen v glagolski
obliki (harmonizacija) oziroma kot izraz, ki označuje sam postopek oziroma proces harmoniziranja
(pogosto v smislu uglaševanja). Vendar moramo to stališče nekoliko relativizirati, saj prvič to velja
za večino (in tako reko za vse abstraktne) termine klasične kitajščine, kateri lahko nastopajo v raz-
ličnih besednih funkcijah glede na konkreten kontekst, in drugič najdemo tudi v antičnih delih ci-
tate, v katerih je izraz he najbolj smiselno prevesti s samostalnikom harmonija (glej na primer Kong-
zi 2012a, Xue er, 12, 2. stavek, Li ji 2012, Tan gong I, 59, ali Zhuangzi 2012, Shan xing, 1 itd.). Mimogrede,
tudi sodobni termin harmonija (hexie 和諧) lahko nastopa tako v pridevniški, kot tudi v samostal-
niški funkciji.
