Page 116 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 116
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
W. Bauer je o tem zapisal:
Izpostavljanje lebdeče negotovosti v vsej navidezni realnosti služi kot orodje, ki človeka
prenaša v višjo, večno resničnost. (Bauer 1974, 75)
V tej višji, večni resničnosti Zhuangzi ne priznava ne obstoja zavesti,
niti potrebe po oblasti. Tudi smrt nas vodi nazaj v ta brezvladni Nič, k
daotu, naši resnični domovini, kjer resnično in najbolj neposredno živi
mo. Naše življenje na zemlji (v človeški družbi) ni nič več kot samo krat
ka epizoda, iluzija, sen:
且有大覺而後知此其大夢也，而愚者自以為覺，竊竊然知之
君乎，牧乎，固哉！
Kasneje pride veliko zbujenje, in spoznali bomo, da je bilo to življenje samo velik sen.
Topoglavci pa mislijo, da bedijo in hočejo na vsak način vedeti, kdo je knez in kdo hla
pec. (Zhuangzi 2014, Jiwi lun, 12)
Ista ideja je izražena tudi v njegovi znani zgodbi o lobanji (prim. Ba
uer 1974, 72–73), v kateri je izrecno navedeno, da smrt ne pozna vladar
jev in podložnikov. Smrt je najsrečnejše in najbolj zadovoljivo stanje, ki
ga človek sploh lahko doseže. W. Bauer je o tem zapisal:
Na tem mestu prvič v vsej jasnosti naletimo na opis prav posebne značilnosti idealne
ga sveta, ki kasneje pridobiva vse pomembnejšo vlogo: odsotnost vladarjev in podložni
kov. (ibid.)
Čeprav so to smernico nakazovala že zgodnejša daoistična besedila,
je pri tem šlo prej za ekstremen individualizem in za prepričanje o tem,
da je politika »umazan posel«.
Tudi Laozi ni kritiziral vlade kot take, temveč samo vlado, ki je aktivna in zavestno
deluje ... Anarhistični model srečamo šele v poročilu o lobanji in svetu smrti. (ibid.)
Vsekakor kaže, da je po daoističnih teorijah to stanje mogoče dose
či šele v poenotenju z naravo. Za to pa je v splošnem potrebno zapustiti
poklicno kariero in družinsko življenje. V prvem primeru je človek na
mreč vselej podkupljen s prvinami materialne, v slednjem pa emocional
ne varnosti. V obeh primerih tako prevzema obstoječa, umetno posta
vljena razmerja oblasti.
W. Bauer je o tem zapisal:
Izpostavljanje lebdeče negotovosti v vsej navidezni realnosti služi kot orodje, ki človeka
prenaša v višjo, večno resničnost. (Bauer 1974, 75)
V tej višji, večni resničnosti Zhuangzi ne priznava ne obstoja zavesti,
niti potrebe po oblasti. Tudi smrt nas vodi nazaj v ta brezvladni Nič, k
daotu, naši resnični domovini, kjer resnično in najbolj neposredno živi
mo. Naše življenje na zemlji (v človeški družbi) ni nič več kot samo krat
ka epizoda, iluzija, sen:
且有大覺而後知此其大夢也，而愚者自以為覺，竊竊然知之
君乎，牧乎，固哉！
Kasneje pride veliko zbujenje, in spoznali bomo, da je bilo to življenje samo velik sen.
Topoglavci pa mislijo, da bedijo in hočejo na vsak način vedeti, kdo je knez in kdo hla
pec. (Zhuangzi 2014, Jiwi lun, 12)
Ista ideja je izražena tudi v njegovi znani zgodbi o lobanji (prim. Ba
uer 1974, 72–73), v kateri je izrecno navedeno, da smrt ne pozna vladar
jev in podložnikov. Smrt je najsrečnejše in najbolj zadovoljivo stanje, ki
ga človek sploh lahko doseže. W. Bauer je o tem zapisal:
Na tem mestu prvič v vsej jasnosti naletimo na opis prav posebne značilnosti idealne
ga sveta, ki kasneje pridobiva vse pomembnejšo vlogo: odsotnost vladarjev in podložni
kov. (ibid.)
Čeprav so to smernico nakazovala že zgodnejša daoistična besedila,
je pri tem šlo prej za ekstremen individualizem in za prepričanje o tem,
da je politika »umazan posel«.
Tudi Laozi ni kritiziral vlade kot take, temveč samo vlado, ki je aktivna in zavestno
deluje ... Anarhistični model srečamo šele v poročilu o lobanji in svetu smrti. (ibid.)
Vsekakor kaže, da je po daoističnih teorijah to stanje mogoče dose
či šele v poenotenju z naravo. Za to pa je v splošnem potrebno zapustiti
poklicno kariero in družinsko življenje. V prvem primeru je človek na
mreč vselej podkupljen s prvinami materialne, v slednjem pa emocional
ne varnosti. V obeh primerih tako prevzema obstoječa, umetno posta
vljena razmerja oblasti.
