Page 111 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 111
istični pogled na državnost 111
in daoistična negacija države
Preden se bomo ob koncu pričujoče razprave natančneje posvetili
posebnostim in vlogi politične in protidržavne opozicije Kitajske,
si na kratko oglejmo še nekaj pomembnejših zametkov tradicional
ne starokitajske kritike države.
Oba t. i. klasika filozofskega nauka daoizma, Laozi in Zhuangzi
(oba 4. stol. pr. n. št.) sta v evropski zgodovinski percepciji često označe
na kot »individualna anarhista«. Vendar je potrebno ta naziv uporablja
ti skrajno previdno, kajti njuna nauka se prvič v marsikaterem pogledu
nemalo razlikujeta od anarhističnih teorij Evrope, drugič pa je ob tem
potrebno spet opozoriti na splošno problematiko nereflektirane uporabe
zahodnih pojmov, kadar se le-ti nanašajo na ne-evropske tradicije in nji
hove drugačne strukture mišljenja. Le redkokateri evropski anarhist je
v svojih teorijah družbe poskušal premostiti nasprotje med abstraktno
-metafizičnimi in socialnimi komponentami. V logiki evropskega anar
hizma to pravzaprav tako ni bilo mogoče, kajti znotraj njegovih koncep
cij je zavzelo področje metafizike absolutno podrejen položaj. Pri tem so
bili pomembni samo etični aspekti, ki pa predstavjajo samo sekundar
no kvaliteto, saj so v tovrstnih teorijah, ki so izhajale iz materialistične
osnove, bili dojeti kot nekaj, kar je determinirano s specifičnimi pogoji
vladajoče ekonomske in socialne strukture.
V univerzalističnem pogledu na svet pa tega zaključka ne moremo
tako lahko izpeljati, kajti v njem ni strogih ločnic ne med materializ
mom in idealizmom, niti med metafiziko in socialno teorijo.
V tovrstnem enovitem razumevanju stvarnosti so zakonitosti
in ustroji vesoljstva identični z zakonitostmi in ustroji na socialnem
in daoistična negacija države
Preden se bomo ob koncu pričujoče razprave natančneje posvetili
posebnostim in vlogi politične in protidržavne opozicije Kitajske,
si na kratko oglejmo še nekaj pomembnejših zametkov tradicional
ne starokitajske kritike države.
Oba t. i. klasika filozofskega nauka daoizma, Laozi in Zhuangzi
(oba 4. stol. pr. n. št.) sta v evropski zgodovinski percepciji često označe
na kot »individualna anarhista«. Vendar je potrebno ta naziv uporablja
ti skrajno previdno, kajti njuna nauka se prvič v marsikaterem pogledu
nemalo razlikujeta od anarhističnih teorij Evrope, drugič pa je ob tem
potrebno spet opozoriti na splošno problematiko nereflektirane uporabe
zahodnih pojmov, kadar se le-ti nanašajo na ne-evropske tradicije in nji
hove drugačne strukture mišljenja. Le redkokateri evropski anarhist je
v svojih teorijah družbe poskušal premostiti nasprotje med abstraktno
-metafizičnimi in socialnimi komponentami. V logiki evropskega anar
hizma to pravzaprav tako ni bilo mogoče, kajti znotraj njegovih koncep
cij je zavzelo področje metafizike absolutno podrejen položaj. Pri tem so
bili pomembni samo etični aspekti, ki pa predstavjajo samo sekundar
no kvaliteto, saj so v tovrstnih teorijah, ki so izhajale iz materialistične
osnove, bili dojeti kot nekaj, kar je determinirano s specifičnimi pogoji
vladajoče ekonomske in socialne strukture.
V univerzalističnem pogledu na svet pa tega zaključka ne moremo
tako lahko izpeljati, kajti v njem ni strogih ločnic ne med materializ
mom in idealizmom, niti med metafiziko in socialno teorijo.
V tovrstnem enovitem razumevanju stvarnosti so zakonitosti
in ustroji vesoljstva identični z zakonitostmi in ustroji na socialnem