Page 120 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 120
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Majhna dežela z majhnim številom prebivalcev: v njej bi bilo mogoče doseči, da se lju
dje ne bi posluževali nobenih iznajdb, pa tudi, če bi le-te prihranjale desetine, da, celo
stotine dela. Ljudstvo bi raje dvakrat umrlo, kot pa da bi se odselilo. Morda bi obstoja
li čolni in vozovi, vendar se v njih nihče ne bi vozil. Morda bi poznali orožje, vendar
ga nihče ne bi uporabljal. Ljudje razen vozlov in vrvic ne bi poznali nobene pisave, bili
bi zadovoljni s svojo prehrano, veseli svojih oblačil in srečni v svojih običajih. Sosednji
kraj bi lahko bil tako blizu, da bi bilo mogoče slišati lajanje njegovih psov in kikirika
nje njegovih petelinov, vendar bi se ljudje postarali in bi umrli, ne da bi ta kraj kadar
koli obiskali. (Laozi 2014, 80)
Ta opis ne vsebuje prav nobenih zgodovinskih namigov, zato časov
no ni določljiv:
Zaradi časovne nevtralnosti kitajskega jezika lahko torej ta utopija poljubno sodi v
preteklost, sedanjost ali prihodnost ... V prevem primeru jo lahko beremo kot romantič
no nostalgijo, v drugem kot odprto možnost, v tretjem pa kot revolucionarni anarhi
stični program, ki je s svojimi razpadajočimi ladjami in vozovi visoki kulturi skorajda
nevaren ... (Bauer 1974, 64)
Vendar pa Laozi na nekem drugem mestu izrecno navaja, kaj bi bilo
potrebno storiti, če bi hoteli uresničiti takšno obliko družbene ureditve:
ta ne bo rojena iz napredka ali kulture, zakaj k njej vodi samo »vrnitev k
prvotnemu, naravnemu stanju«:
絕聖棄智，民利百倍；絕仁棄義，民復孝慈；絕巧棄利，盜賊
無有。此三者以為文不足。故令有所屬：見素抱樸，少私寡
欲.
Če bomo odpravili svetost in odvrgli znanje, bomo s tem dobili stokratni dobiček. Če
bomo izkoreninili človečnost in se odrekli pravičnosti, se bomo lahko vrnili k otroško
sti in dobroti. Če bomo ignorirali spretnost in se ne bomo menili za koristi, bodo izgini
li tatovi in roparji. Ker kultura po mojem mnenju v tem popolnoma odpove, moramo
najti osnovo, na kateri bomo to izvršili. Takšna osnova pa je: preprost duh, naravnost,
nesebičnost in brezželjnost. (ibid., 19)
Čeprav bi ta citat lahko jemali kot politični program v najširšem
možnem pomenu tega pojma, pa je potrebno poudariti, da si je Laozi re
alizacijo vseh teh utopij predstavljal kot nekaj, kar prihaja od zgoraj, to
rej iz vladajočih krogov. Ti morajo torej prevzeti začetno pobudo s tem,
da se odpovejo svojim privilegijem. Laozi ni niti pomislil na to, da bi naj
prej odpravil obstoječe strukture oblasti, ali jih vsaj postavil pod vprašaj.
Oblast naj bi po njegovem nauku de-facto odpravila samo sebe.
Majhna dežela z majhnim številom prebivalcev: v njej bi bilo mogoče doseči, da se lju
dje ne bi posluževali nobenih iznajdb, pa tudi, če bi le-te prihranjale desetine, da, celo
stotine dela. Ljudstvo bi raje dvakrat umrlo, kot pa da bi se odselilo. Morda bi obstoja
li čolni in vozovi, vendar se v njih nihče ne bi vozil. Morda bi poznali orožje, vendar
ga nihče ne bi uporabljal. Ljudje razen vozlov in vrvic ne bi poznali nobene pisave, bili
bi zadovoljni s svojo prehrano, veseli svojih oblačil in srečni v svojih običajih. Sosednji
kraj bi lahko bil tako blizu, da bi bilo mogoče slišati lajanje njegovih psov in kikirika
nje njegovih petelinov, vendar bi se ljudje postarali in bi umrli, ne da bi ta kraj kadar
koli obiskali. (Laozi 2014, 80)
Ta opis ne vsebuje prav nobenih zgodovinskih namigov, zato časov
no ni določljiv:
Zaradi časovne nevtralnosti kitajskega jezika lahko torej ta utopija poljubno sodi v
preteklost, sedanjost ali prihodnost ... V prevem primeru jo lahko beremo kot romantič
no nostalgijo, v drugem kot odprto možnost, v tretjem pa kot revolucionarni anarhi
stični program, ki je s svojimi razpadajočimi ladjami in vozovi visoki kulturi skorajda
nevaren ... (Bauer 1974, 64)
Vendar pa Laozi na nekem drugem mestu izrecno navaja, kaj bi bilo
potrebno storiti, če bi hoteli uresničiti takšno obliko družbene ureditve:
ta ne bo rojena iz napredka ali kulture, zakaj k njej vodi samo »vrnitev k
prvotnemu, naravnemu stanju«:
絕聖棄智，民利百倍；絕仁棄義，民復孝慈；絕巧棄利，盜賊
無有。此三者以為文不足。故令有所屬：見素抱樸，少私寡
欲.
Če bomo odpravili svetost in odvrgli znanje, bomo s tem dobili stokratni dobiček. Če
bomo izkoreninili človečnost in se odrekli pravičnosti, se bomo lahko vrnili k otroško
sti in dobroti. Če bomo ignorirali spretnost in se ne bomo menili za koristi, bodo izgini
li tatovi in roparji. Ker kultura po mojem mnenju v tem popolnoma odpove, moramo
najti osnovo, na kateri bomo to izvršili. Takšna osnova pa je: preprost duh, naravnost,
nesebičnost in brezželjnost. (ibid., 19)
Čeprav bi ta citat lahko jemali kot politični program v najširšem
možnem pomenu tega pojma, pa je potrebno poudariti, da si je Laozi re
alizacijo vseh teh utopij predstavljal kot nekaj, kar prihaja od zgoraj, to
rej iz vladajočih krogov. Ti morajo torej prevzeti začetno pobudo s tem,
da se odpovejo svojim privilegijem. Laozi ni niti pomislil na to, da bi naj
prej odpravil obstoječe strukture oblasti, ali jih vsaj postavil pod vprašaj.
Oblast naj bi po njegovem nauku de-facto odpravila samo sebe.
