Page 119 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 119
daoistični pogled na državost in daoistična negacija države 119
Politične in socialne inštitucije vseh vrst so zato uničujoče. To izvira iz
dejstva, da imajo različne stvari različno naravo. Vsaka posamična stvar
ima svoje posebne potrebe. To različnost je potrebno spoštovati in ohra
njati, kajti le na ta način je mogoče doseči enovitost. Vse politične in so
cialne inštitucije pa, nasprotno, izhajajo iz enega samega merila dobrega
in zla. To merilo naj bi prevzeli prav vsi ljudje in mu tudi sledili, če hoče
mo, da bo v družbi vladala pravičnost in splošni blagor. To pa bi pome
nilo, da hočemo doseči enovitost oziroma enakost v družbi s pomočjo iz
trebljenja vseh v njej obstoječih, živečih razlik. Takšno ravnanje je v na
sprotju z naravo in zato uničujoče. Oglejmo si dva citata Zhuangzija, v
katerih obravnava to vprašanje:
魚處水而生，人處水而死，故必相與異，其好惡故異也.
Ribe žive v vodi, ljudje pa v vodi umrejo. Ker so različno ustvarjeni, ljubijo in sovraži
jo različne stvari. (Zhuangzi 2014, Waipian, Zhile, 5)
昔者海鳥止於魯郊，魯侯御而觴之於廟，奏九韶以為樂，具
太牢以為善。鳥乃眩視憂悲，不敢食一臠，不敢飲一杯，三日
而死。此以己養養鳥也，非以鳥養養鳥也。夫以鳥養養鳥者，
宜栖之深林，遊之壇陸，浮之江湖，食之鰍鰷，隨行列而止，
委蛇而處。彼唯人言之惡聞，奚以夫譊譊為乎！
Nekoč v preteklosti se je na obrobju prestolnice Lu pojavil morski ptič. Vladar ga je
sprejel in mu izrekel dobrodošlico. Popeljal ga je v tempelj in mu dal piti vina. Jiu Shuju
je naročil, naj ga zabava, vendar je ptič ostal melanholičen in depresiven ter ni mogel
ne jesti ne piti. Po treh dnevih je poginil. Vladar je namreč ptiča obravnaval tako, kot bi
želel, da drugi obravnavajo njega samega, ne pa tako, kot bi ptiča obravnaval ptič. Če
bi ga obravnaval tako, kot je za ptiča primerno, bi ga moral spustiti v globok gozd, kjer
bi lahko prosto poletaval. Popeljati bi ga moral k reki ali k morju, da bi se lahko hranil
z ribami, se svobodno družil z drugimi ptiči, ter v miru počival. Ptiču so že navadni
človeški glasovi šli pošteno na živce, bilo je absurdno, temu dodajati še glasbo! (ibid.)
Ker sta torej oblast in nepravičnost za daoistične klasike rezultata
racionalizirajoče civilizacije, najdemo v mnogih daoističnih tekstih na
potke o tem, kako naj bi izgledala idealna daoistična družba; pri tem naj
večkrat gre za ganljive opise »primitivnih in brezkulturnih vaških idil«.
Eno najbolj znanih tovrstnih utopij pripisujejo Laoziju:
小國寡民。使有什伯之器而不用；使民重死而不遠徙。雖有
舟輿，無所乘之，雖有甲兵，無所陳之。使民復結繩而用之，
甘其食，美其服，安其居，樂其俗。鄰國相望，雞犬之聲相
聞，民至老死，不相往來.
Politične in socialne inštitucije vseh vrst so zato uničujoče. To izvira iz
dejstva, da imajo različne stvari različno naravo. Vsaka posamična stvar
ima svoje posebne potrebe. To različnost je potrebno spoštovati in ohra
njati, kajti le na ta način je mogoče doseči enovitost. Vse politične in so
cialne inštitucije pa, nasprotno, izhajajo iz enega samega merila dobrega
in zla. To merilo naj bi prevzeli prav vsi ljudje in mu tudi sledili, če hoče
mo, da bo v družbi vladala pravičnost in splošni blagor. To pa bi pome
nilo, da hočemo doseči enovitost oziroma enakost v družbi s pomočjo iz
trebljenja vseh v njej obstoječih, živečih razlik. Takšno ravnanje je v na
sprotju z naravo in zato uničujoče. Oglejmo si dva citata Zhuangzija, v
katerih obravnava to vprašanje:
魚處水而生，人處水而死，故必相與異，其好惡故異也.
Ribe žive v vodi, ljudje pa v vodi umrejo. Ker so različno ustvarjeni, ljubijo in sovraži
jo različne stvari. (Zhuangzi 2014, Waipian, Zhile, 5)
昔者海鳥止於魯郊，魯侯御而觴之於廟，奏九韶以為樂，具
太牢以為善。鳥乃眩視憂悲，不敢食一臠，不敢飲一杯，三日
而死。此以己養養鳥也，非以鳥養養鳥也。夫以鳥養養鳥者，
宜栖之深林，遊之壇陸，浮之江湖，食之鰍鰷，隨行列而止，
委蛇而處。彼唯人言之惡聞，奚以夫譊譊為乎！
Nekoč v preteklosti se je na obrobju prestolnice Lu pojavil morski ptič. Vladar ga je
sprejel in mu izrekel dobrodošlico. Popeljal ga je v tempelj in mu dal piti vina. Jiu Shuju
je naročil, naj ga zabava, vendar je ptič ostal melanholičen in depresiven ter ni mogel
ne jesti ne piti. Po treh dnevih je poginil. Vladar je namreč ptiča obravnaval tako, kot bi
želel, da drugi obravnavajo njega samega, ne pa tako, kot bi ptiča obravnaval ptič. Če
bi ga obravnaval tako, kot je za ptiča primerno, bi ga moral spustiti v globok gozd, kjer
bi lahko prosto poletaval. Popeljati bi ga moral k reki ali k morju, da bi se lahko hranil
z ribami, se svobodno družil z drugimi ptiči, ter v miru počival. Ptiču so že navadni
človeški glasovi šli pošteno na živce, bilo je absurdno, temu dodajati še glasbo! (ibid.)
Ker sta torej oblast in nepravičnost za daoistične klasike rezultata
racionalizirajoče civilizacije, najdemo v mnogih daoističnih tekstih na
potke o tem, kako naj bi izgledala idealna daoistična družba; pri tem naj
večkrat gre za ganljive opise »primitivnih in brezkulturnih vaških idil«.
Eno najbolj znanih tovrstnih utopij pripisujejo Laoziju:
小國寡民。使有什伯之器而不用；使民重死而不遠徙。雖有
舟輿，無所乘之，雖有甲兵，無所陳之。使民復結繩而用之，
甘其食，美其服，安其居，樂其俗。鄰國相望，雞犬之聲相
聞，民至老死，不相往來.
