Page 117 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 117
daoistični pogled na državost in daoistična negacija države 117
Idealna oblika družbe
Oba daoistična klasika večkrat opisujeta idealno, brezvladno družbo.
Vprašanja o tem, ali anarhizem ... obstoja ali ne, si kitajski filozofi nikoli niso zasta
vljali. Anarhizem je veljal kot oblika skupnega človeškega življenja, ki je bila uresniče
na najmanj v dveh sferah: v najzgodnejši pradavnini in v »barbarskih deželah«, ki so
obkrožale Kitajsko. (Zhuangzi 2014, Jiwi lun, 188)
V delih Zhuangzi, Daodejing in Liezi naletimo na vrsto citatov, ki to zelo jasno izra
žajo. Vendar, kot kaže, nobeden od njihovih avtorjev ni pomislil na to, da tudi v naj
bolj »naravnih«, »barbarskih« družbenih organizacijah obstojajo strukture oblasti,
ki so praviloma celo zelo stroge? (ibid., 189)
Za daoiste sta se temu, kot smo videli, pridružili še dve sferi onostranstva: dežela smr
ti in dežela na koncu sveta, ki pa jih lahko na tem mestu pozabimo, saj gre za nepo
sredno uporabo idealnega pojma anarhizma v politični stvarnosti. Časovna determi
nacija anarhizma se je nahajala v nekakšni zgodbi o ustvarjenju /nastanku/ sveta.
(ibid., 188)
Stanje brez kulture je zanje predstavljalo najbolj idealno obliko
družbe. V času, ko ljudje še niso bili pokvarjeni zaradi civilizacijskih do
sežkov, torej v času, ko so bili še nevedni in zato niso poznali odvečnih
koprnenj, med njimi še ni bilo socialnih ali političnih razlik. Zhuangzi
takole opisuje to stanje:
惡乎知君子小人哉！同乎無知，其德不離；同乎無欲，是謂素
樸。素樸而民性得矣.
Od kod naj bi razlikovali vladarje in podložnike? Ker so bili vsi v enaki meri nevedni,
še niso izgubili svojih kreposti in ker so bili vsi v enaki meri brez želja, so živeli v čistosti
in nepokvarjenosti; njih narava je bila premena. (Forke 1934, I., 321)
Tako naj bi ljudje v pradavnini živeli v skladu z vseprevevajočim pra
načelom dao. Zato tudi niso potrebovali obrednih predpisov, če so se
hoteli izogniti prepirom in konfliktom. Kdor namreč živi v skladu z da
otom, naj bi zato posedoval edino resnično in neizmaličeno krepost. V
tem »zlatem obdobju« naj bi ljudje nezavedno izvajali te kreposti.
Tako so daoisti v vseh konfucijanskih, moističnih in legalističnih teorijah o obredno
sti, nravnosti, kulturi in pravični vladi videli zgolj brezupne poskuse zdravljenja simp
tomov bolezni, katere resnični vzrok naj bi bilo najti prav v vpeljanju teh obrednosti,
nravnosti, kulture in vlade. (prim. Bauer 1974, 61)
Idealna oblika družbe
Oba daoistična klasika večkrat opisujeta idealno, brezvladno družbo.
Vprašanja o tem, ali anarhizem ... obstoja ali ne, si kitajski filozofi nikoli niso zasta
vljali. Anarhizem je veljal kot oblika skupnega človeškega življenja, ki je bila uresniče
na najmanj v dveh sferah: v najzgodnejši pradavnini in v »barbarskih deželah«, ki so
obkrožale Kitajsko. (Zhuangzi 2014, Jiwi lun, 188)
V delih Zhuangzi, Daodejing in Liezi naletimo na vrsto citatov, ki to zelo jasno izra
žajo. Vendar, kot kaže, nobeden od njihovih avtorjev ni pomislil na to, da tudi v naj
bolj »naravnih«, »barbarskih« družbenih organizacijah obstojajo strukture oblasti,
ki so praviloma celo zelo stroge? (ibid., 189)
Za daoiste sta se temu, kot smo videli, pridružili še dve sferi onostranstva: dežela smr
ti in dežela na koncu sveta, ki pa jih lahko na tem mestu pozabimo, saj gre za nepo
sredno uporabo idealnega pojma anarhizma v politični stvarnosti. Časovna determi
nacija anarhizma se je nahajala v nekakšni zgodbi o ustvarjenju /nastanku/ sveta.
(ibid., 188)
Stanje brez kulture je zanje predstavljalo najbolj idealno obliko
družbe. V času, ko ljudje še niso bili pokvarjeni zaradi civilizacijskih do
sežkov, torej v času, ko so bili še nevedni in zato niso poznali odvečnih
koprnenj, med njimi še ni bilo socialnih ali političnih razlik. Zhuangzi
takole opisuje to stanje:
惡乎知君子小人哉！同乎無知，其德不離；同乎無欲，是謂素
樸。素樸而民性得矣.
Od kod naj bi razlikovali vladarje in podložnike? Ker so bili vsi v enaki meri nevedni,
še niso izgubili svojih kreposti in ker so bili vsi v enaki meri brez želja, so živeli v čistosti
in nepokvarjenosti; njih narava je bila premena. (Forke 1934, I., 321)
Tako naj bi ljudje v pradavnini živeli v skladu z vseprevevajočim pra
načelom dao. Zato tudi niso potrebovali obrednih predpisov, če so se
hoteli izogniti prepirom in konfliktom. Kdor namreč živi v skladu z da
otom, naj bi zato posedoval edino resnično in neizmaličeno krepost. V
tem »zlatem obdobju« naj bi ljudje nezavedno izvajali te kreposti.
Tako so daoisti v vseh konfucijanskih, moističnih in legalističnih teorijah o obredno
sti, nravnosti, kulturi in pravični vladi videli zgolj brezupne poskuse zdravljenja simp
tomov bolezni, katere resnični vzrok naj bi bilo najti prav v vpeljanju teh obrednosti,
nravnosti, kulture in vlade. (prim. Bauer 1974, 61)
