Page 118 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 118
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Krivdo za to so po njihovem mnenju v veliki meri nosili sveti vladarji
davne preteklosti, ki so s svojim, sicer dobro mišljenim, vendar uničujo
čim, delovanjem povzročili razpad prvotne harmonije človeške družbe.
Zhuangzi takole opisuje prehod od nekulture v kulturo:
素樸而民性得矣。及至聖人，蹩躠為仁，踶跂為義，而天下始
疑矣；澶漫為樂，摘僻為禮，而天下始分矣.
V enostavnosti in skromnosti je ljudstvo našlo svojo naravo. Ko pa so se pojavili sveti
vladarji in ga utesnili s svojo ljubeznijo ter ga ukrotili v sponah dolžnosti do soljudi, se
je v svet prikradel dvom. Njihove govorance o glasbi in obrednosti pa so povzročile pre
pire po vsej deželi. (Zhuangzi 2014, Wai pian, Mati, 2)
Tako je velika enota z daotom šla rakom žvižgat. V trenutku, ko se
kaj takega zgodi, pa seveda potrebujemo smernice, ki nam narekujejo ob
našanje. Ker je bil zdrav, nezavesten občutek za sožitje ljudi v družbi uni
čen, so ljudje kar naenkrat potrebovali razumne obredne predpise, stro
go določene socialne položaje, nespremenljive zakone, pravične kreposti,
zbiranje znanja itd., če so hoteli ponovno doseči vsaj drobtinico prejšnje
harmonije in blagorja. Laozi, na primer, je o tem zapisal:
大道廢，有仁義；智慧出，有大偽；六親不和，有孝慈；國家
昏亂，有忠臣.
Šele, ko je dao izgubljen, se pojavi človečnost in pravičnost. Kakor hitro se pojavi mo
drost in pamet, se pojavi tudi izumetničenost. šele v trenutku, ko je izgubljena harmo
nija med šestimi občutji, se pojavi pieteta in dobrota. Sele, ko je v deželi kaos in nemir,
potrebujemo lojalnost in uradništvo. (Laozi 2014, 18)
Oblast in njeni ukrepi so torej izraz mehanističnega načina življe
nja, ki ne upošteva daota, ne njegovega celovitega delovanja. Kreposti se
torej pojavijo šele po tem, ko se pokažejo slabosti po načelu medseboj
no rojevajočih se nasprotij. V naivnem stanju, kjer življenje še ni ume
tno ločeno od daota, se vse kreposti uresničujejo nezavedno, in prihajajo
same od sebe, ne da bi jih kdo zahteval, želel ali pričakoval, torej kot ne
kaj popolnoma naravnega. To nezavedno krepost, ki izvira neposredno
iz daota, Laozi imenuje »visoka krepost« (shang de 上德). Le-ta je edi
na »resnična«, kajti tisto, kar ljudje navadno označujejo kot krepost, to
rej »nizkotnejša krepost«, nikakor ni prava krepost:
上德不德，是以有德；下德不失德，是以無德.
Visoka krepost ne nastopa kot krepost in prav zato je krepost. Nizkotna krepost pa je
krepost, ki izgublja krepostnost, in prav zato ni resnična krepost. (ibid., 38)
Krivdo za to so po njihovem mnenju v veliki meri nosili sveti vladarji
davne preteklosti, ki so s svojim, sicer dobro mišljenim, vendar uničujo
čim, delovanjem povzročili razpad prvotne harmonije človeške družbe.
Zhuangzi takole opisuje prehod od nekulture v kulturo:
素樸而民性得矣。及至聖人，蹩躠為仁，踶跂為義，而天下始
疑矣；澶漫為樂，摘僻為禮，而天下始分矣.
V enostavnosti in skromnosti je ljudstvo našlo svojo naravo. Ko pa so se pojavili sveti
vladarji in ga utesnili s svojo ljubeznijo ter ga ukrotili v sponah dolžnosti do soljudi, se
je v svet prikradel dvom. Njihove govorance o glasbi in obrednosti pa so povzročile pre
pire po vsej deželi. (Zhuangzi 2014, Wai pian, Mati, 2)
Tako je velika enota z daotom šla rakom žvižgat. V trenutku, ko se
kaj takega zgodi, pa seveda potrebujemo smernice, ki nam narekujejo ob
našanje. Ker je bil zdrav, nezavesten občutek za sožitje ljudi v družbi uni
čen, so ljudje kar naenkrat potrebovali razumne obredne predpise, stro
go določene socialne položaje, nespremenljive zakone, pravične kreposti,
zbiranje znanja itd., če so hoteli ponovno doseči vsaj drobtinico prejšnje
harmonije in blagorja. Laozi, na primer, je o tem zapisal:
大道廢，有仁義；智慧出，有大偽；六親不和，有孝慈；國家
昏亂，有忠臣.
Šele, ko je dao izgubljen, se pojavi človečnost in pravičnost. Kakor hitro se pojavi mo
drost in pamet, se pojavi tudi izumetničenost. šele v trenutku, ko je izgubljena harmo
nija med šestimi občutji, se pojavi pieteta in dobrota. Sele, ko je v deželi kaos in nemir,
potrebujemo lojalnost in uradništvo. (Laozi 2014, 18)
Oblast in njeni ukrepi so torej izraz mehanističnega načina življe
nja, ki ne upošteva daota, ne njegovega celovitega delovanja. Kreposti se
torej pojavijo šele po tem, ko se pokažejo slabosti po načelu medseboj
no rojevajočih se nasprotij. V naivnem stanju, kjer življenje še ni ume
tno ločeno od daota, se vse kreposti uresničujejo nezavedno, in prihajajo
same od sebe, ne da bi jih kdo zahteval, želel ali pričakoval, torej kot ne
kaj popolnoma naravnega. To nezavedno krepost, ki izvira neposredno
iz daota, Laozi imenuje »visoka krepost« (shang de 上德). Le-ta je edi
na »resnična«, kajti tisto, kar ljudje navadno označujejo kot krepost, to
rej »nizkotnejša krepost«, nikakor ni prava krepost:
上德不德，是以有德；下德不失德，是以無德.
Visoka krepost ne nastopa kot krepost in prav zato je krepost. Nizkotna krepost pa je
krepost, ki izgublja krepostnost, in prav zato ni resnična krepost. (ibid., 38)
