Page 114 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 114
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
民之難治，以其上之有為，是以難治.
Ljudstvu je zato težko vladati, ker se oblastniki vselej hočejo v vse vmešavati. Zato je
težko vladati. (Laozi 2014, 75)
V tej zvezi je Laozi ostro kritiziral ravno tiste vrednote, ki se nahaja
jo v središču konfucijanskih in legalističnih konceptov družbe, namreč
zakon in kreposti, ki naj bi se umetno ohranjale s pomočjo obrednosti.
Feng Youlan je Laozijevo kritiko takole komentiral:
故聖人治天下注重於取消一切致亂. 法令仁義, 皆排除之.
以不治治之. 無為反無不為, 不治反無不治.
Zato bo modrec državi vladal tako, da vselej odstrani izvor neredov. Odstranil naj bi
človeško zakonodajo, pa tudi kreposti človečnosti in pravičnosti. Deloval naj bi z ne-/
aktivnim/-delovanjem, in vladal naj bi s pomočjo ne-vladanja. Če bo izvajal ne-delo
vanje, ne bo namreč ostalo nič neobdelano, in če bo izvajal ne-vladanje, bo vse samo od
sebe urejeno. (Feng 1934, 232)
Laozi sam pa takole opisuje svoj ideal modrega vladarja:
我無為，而民自化；我好靜，而民自正；我無事，而民自富；我
無欲，而民自樸.
Ne delujem in ljudstvo se samo razvija. Ljubim tišino in ljudstvo se samo ureja. Ne
opravljam nobenih zadev in ljudstvo samo od sebe živi v blagostanju. Nimam želja in
ljudstvo ostane skromno in nepokvarjeno. (ibid.)
To Laozijevo težnjo lahko razumemo kot poskus konsenza, s ka
terim želi premostiti nasprotje med brezvladno strukturo kozmosa in
objektivno danimi pogoji hierarhično ustrojene družbe, katere sam ne
prevprašuje. Oblast kot taka po Laoziju ostaja ohranjena, ker pa naj bi (v
idealnem primeru) ne bila občutna, se s tem reducira na formalni nivo.
V praksi naj bi oblast po Laoziju torej odpravila samo sebe.
Kasnejši daoisti so to idejo modificirali; ne-delovanje naj bi izvajal
samo še vladar, medtem ko bi moralo ljudstvo na vsak načn ostati ak
tivno.
S tem se vpelje bistvena razlika med vladarjem in ljudskimi množicami ... Samo vla
dar in daoistični asketi lahko žive popolnoma v skladu z zakonitostmi daota; ljudstvo
naj bi te zakonitosti v duši sicer sprejelo, vendar bi ob tem moralo ostati aktivno. (For-
ke 1934b, 324)
To idejo so kasnejši daoisti nejvečkrat utemeljevali s tem, da se tudi v
naravi pojavljajo razlike med posameznimi stopnjami. Zhuangzi pa se iz
ogiba razvijanju kakršnih koli političnih programov. Ideal ne-delovanja
民之難治，以其上之有為，是以難治.
Ljudstvu je zato težko vladati, ker se oblastniki vselej hočejo v vse vmešavati. Zato je
težko vladati. (Laozi 2014, 75)
V tej zvezi je Laozi ostro kritiziral ravno tiste vrednote, ki se nahaja
jo v središču konfucijanskih in legalističnih konceptov družbe, namreč
zakon in kreposti, ki naj bi se umetno ohranjale s pomočjo obrednosti.
Feng Youlan je Laozijevo kritiko takole komentiral:
故聖人治天下注重於取消一切致亂. 法令仁義, 皆排除之.
以不治治之. 無為反無不為, 不治反無不治.
Zato bo modrec državi vladal tako, da vselej odstrani izvor neredov. Odstranil naj bi
človeško zakonodajo, pa tudi kreposti človečnosti in pravičnosti. Deloval naj bi z ne-/
aktivnim/-delovanjem, in vladal naj bi s pomočjo ne-vladanja. Če bo izvajal ne-delo
vanje, ne bo namreč ostalo nič neobdelano, in če bo izvajal ne-vladanje, bo vse samo od
sebe urejeno. (Feng 1934, 232)
Laozi sam pa takole opisuje svoj ideal modrega vladarja:
我無為，而民自化；我好靜，而民自正；我無事，而民自富；我
無欲，而民自樸.
Ne delujem in ljudstvo se samo razvija. Ljubim tišino in ljudstvo se samo ureja. Ne
opravljam nobenih zadev in ljudstvo samo od sebe živi v blagostanju. Nimam želja in
ljudstvo ostane skromno in nepokvarjeno. (ibid.)
To Laozijevo težnjo lahko razumemo kot poskus konsenza, s ka
terim želi premostiti nasprotje med brezvladno strukturo kozmosa in
objektivno danimi pogoji hierarhično ustrojene družbe, katere sam ne
prevprašuje. Oblast kot taka po Laoziju ostaja ohranjena, ker pa naj bi (v
idealnem primeru) ne bila občutna, se s tem reducira na formalni nivo.
V praksi naj bi oblast po Laoziju torej odpravila samo sebe.
Kasnejši daoisti so to idejo modificirali; ne-delovanje naj bi izvajal
samo še vladar, medtem ko bi moralo ljudstvo na vsak načn ostati ak
tivno.
S tem se vpelje bistvena razlika med vladarjem in ljudskimi množicami ... Samo vla
dar in daoistični asketi lahko žive popolnoma v skladu z zakonitostmi daota; ljudstvo
naj bi te zakonitosti v duši sicer sprejelo, vendar bi ob tem moralo ostati aktivno. (For-
ke 1934b, 324)
To idejo so kasnejši daoisti nejvečkrat utemeljevali s tem, da se tudi v
naravi pojavljajo razlike med posameznimi stopnjami. Zhuangzi pa se iz
ogiba razvijanju kakršnih koli političnih programov. Ideal ne-delovanja
