Page 106 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
zvočnikov, ki so bili nameščeni v vseh vaseh in celo v vseh delovnih eno­
tah (tovarnah, šolah, pisarnah ...). Ta sistem je vlada utemeljevala z dej­
stvom, da želi možnost informiranja zagotoviti tudi posameznikom, ki
ne razpolagajo z radijskim sprejemnikom. Seveda pa je ta sistem po dru­
gi strani predstavljal tudi totalitarno sredstvo »pranja možganov«, za­
kaj noben posameznik se ni mogel izogniti poslušanju tovrstnih »in­
formacij«, s katerimi so ga zasipali ti javni, na vsakem vogalu namešče­
ni zvočniki, katerih ni bilo mogoče izključiti. Leta 1964 je na Kitajskem
obstojalo preko 2000 tovrstnih postaj za žično oddajanje in na podeželju
so našteli preko 6 milijonov zvočnikov.
Na podoben način je bila organizirana tudi centralna filmska indu­
strija. Da bi tudi kmetom omogočala ogled filmov, ki dvigajo »moralno
zavest« posameznika, je vlada ustanovila premične ekipe, ki so potova­
le po vsej deželi z nalogo, da predvajajo filme in s tem razširjajo vladajo­
čo ideologijo na način, ki je atraktiven in dostopen tudi posameznikom
v najbolj oddaljenih vasicah. Zato je v »socialistični morali«, s katero so
bile zgodbe teh filmov prežete, opaziti ogromno elementov tradicional­
ne konfucijanske etike: tako je ta morala poudarjala nravnost in spolno
vzdržnost, podrejanje osebnih, egoističnih interesov interesu skupnosti,
lojalnost partiji in Mao Zedongu, ki je tako prevzel vlogo tradicionalne­
ga »nebeškega sinu«, spoštovanje in poslušnost do starejših, katere so
poslej največkrat utelešali izkušeni veterani iz obdobja borbe proti Ja­
poncem in kasneje proti nacionalni stranki, ter nego »pravilnih« odno­
sov med člani skupnosti. Pri tem je razmerje med partijo in posamezni­
kom nadomestilo tradicionalno razmerje med vladarjem in podložni­
kom, razmerje med funkcionarjem in poslušnim proletarcem pa tradici­
onalno razmerje med očetom in sinom.
Leta 1964 je po Kitajskem potovalo preko 1.200 takšnih ekip, ki so
bile večinoma sestavljene iz mladih deklet. Odločilna prednost tovr­
stnih ekip je bila zato tudi v tem, da so omogočale povezavo zabave z ne­
posredno ustno propagando in agitacijo.
Vendar pa komunistična propaganda L. R. Kitajske ni ostala ome­
jena na medijski prodor, temveč se je vseskozi ukvarjala tudi z aktivira­
njem množic v okviru neštetih kampanj, katerih naloga je bila mobiliza­
cija ljudskih množic. Dejstvo, da je tovrstna mobilizacija učinkovita že v
sami obliki, ne glede na vsebino posamičnih kampanj, katerim se ni po­
polnoma odrekla niti sedanja vlada, ki se večinoma jasno distancira od
klasičnih maoističnih, zlasti pa kulturno-revolucionarnih metod, pa po­
nazarja podatek o tem, da vrsta takšnih kampanj sploh ni vsebovala­iz­