Page 105 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

ekskurz: funkcija in metode propagande državne ideologije
na kitajskem primerjava tradicionalnih in modernih razvojev 105
pogojem družbe, ki je ječala pod bremenom socialnih razlik in narašča­
joče bede med ljudstvom.

Propaganda v L. R. Kitajski

Komunistom se je po prevzemu oblasti v državi ponudilo veliko mo­
žnosti propagiranja lastne ideologije, zakaj oprli so se lahko tako na tra­
dicionalne, že preizkušene metode državne konfucijanske indoktrinaci­
je, kot tudi na sodobne oblike propagande z uporabo centraliziranih me­
dijev. Pri tem so preizkušali tako izkušnje poražene nacionalne stranke,
kot tudi izkušnje množične politične propagande, kakršno so uporablja­
li v SZ. V veliko pomoč pa jim je bilo tudi dejstvo, da so pred prevzemom
oblasti dve desetletji delovali na podeželju, kjer so si v boju proti nacio­
nalni stranki pridobili nemalo dragocenih izkušenj na področju mno­
žične propagande. Prav izkušnje na področju aktiviranja množic sodijo
med najbolj značilne kreacije kitajskih komunistov, čeprav velja pouda­
riti, da so se pri tem seveda opirali na tradicionalne‚ organske povezano­
sti podeželskih skupnosti, ki tvorijo enega najbolj bistvenih elementov
konfucijanske socialne etike in družbene organizacije.

Takoj po zmagi KSK je vlada podržavila vse množične medije in jih
razširila po vsej deželi. Ustvarila je centraliziran medijski sistem, katere­
ga srce je predstavljal propagandni oddelek centralnega komiteja KSK.
Ta sistem je deloval tako, da je bila prav vsaka raven partijske organiza­
cije, od državne preko provincijske do okrožnih, zastopana s partijskim
časnikom. Odločilne smernice za vse te časnike pa je postavljalo osred­
nje partijsko glasilo Renmin ribao (Ljudski dnevnik). Partijski časniki so
se pri tem opirali še na časnike posameznih množičnih organizacij, kot
na primer sindikata, zveze mladine, poklicnih združenj, vojske in po­
dobnih javnih inštitucij, ki so se obračale na posamične skupine bralcev.
Te časnike so urejali partijski komiteji in oddelki, ki so bili pristojni za
ustrezne ustanove.

Pomembno vlogo je pri tem dobilo tudi radijsko omrežje. Nadzor
nad njim je bil v rokah osrednje Ljudske radijske postaje pekinškega ra­
dia, ki je na ta način svoj program lahko oddajal v vsa glavna mesta pro­
vinc, kjer so ga prevzele tudi manjše lokalne postaje. Na ta način so no­
tranja in zunanja poročila, sestavljena v prestolnici, poslušali v vseh, še
tako oddaljenih kotičkih države. Zelo velik propagandni pomen na po­
deželju pa je imel tudi t. i. sistem žičnih oddajnikov. Ta sistem je delo­
val tako, da je vsaka navadna radijska postaja po vseh mestih in manjših
trgih osrednje državne in provincijske programe oddajala po žicah do