Page 107 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 107
ekskurz: funkcija in metode propagande državne ideologije
na kitajskem primerjava tradicionalnih in modernih razvojev 107
ključno politične konotacije. Poleg kampanj za »študij Mao Zedongo
vih idej«, za »učenje od Lei Fenga« (personificiran model socialistič
ne etike), za »kritiko Konfucija in Lin Biaa«, srečujemo tako na primer
tudi kampanje zatiranja mrčesa in podgan ali kampanje varčevanja z ele
ktrično energijo. Podobno, kot se je vlada tradicionalnega cesarstva pri
izvajanju propagande opirala zlasti na uradništvo, se je tudi komunistič
na vlada L. R. Kitajske pri tem opirala na birokratski sloj svojih partij
skih kadrov. Največji obseg je tovrstna propaganda dosegla med obdob
jem kulturne revolucije. Po vsej Kitajski so bile ustanovljene kadrovske
ekipe za organizacijo študijskih skupin, ki so preučevale Maove ideje in
o njih debatirale. Medijska poročila tega obdobja so na primer ponosno
razglašala, da »se tečaji Mao Zedongovih idej ustanavljajo po vseh to
varnah, železniških postajah, pisarnah in internatih. Na vseh nivojih
opažamo najrazličnejše načine izmenjavanja izkušenj o študiju in prak
tični uporabi socialistične miselnosti. Načelo »vsakdanjega učenja«je
postalo splošna navada.« (Renmin ribao, 17. marec 1963)
Podobna propaganda je bila organizirana tudi na osnovi sosedstev.
V vsaki ulici je oseba, zadolžena za moralno neoporečnost in nemote
no delovanje socialnega sožitja vseh njenih prebivalcev. Ta kontrolna in
štitucija, katere začetki segajo v tradicionalno Kitajsko, obstoja na Ki
tajskem še danes, v tem obdobju največjega razcveta množične propa
gande pa je imela tudi funkcijo aktiviranja omenjenih študijskih skupin
tudi na najbolj neposrednih nivojih zasebne sfere posameznikov. Tako
eno od številnih tozadevnih medijskih poročil iz tega obdobja navaja, da
so se »stanovanja navadnih članov komune spremenila v učilnice za ži
vljenjski študij in za življenjsko uporabo Maovih idej. Povsod srečujemo
očete in sinove, zakonske može in žene, tašče in snahe, ki so združeni v
vestnem študiju socialističnih načel, in ki zavzeto debatirajo o zadevah
naroda …« (Renmin ribao, 20. april 1962)
KSK je kot prva vlada moderne Kitajske ljudstvu ponudila celovito
in vseobsežno ideologijo. Konfucijansko obarvana načela marksizma-le
ninizma in njihova terminologija so se v tem obdobju razširila po vsej de
želi. Pojmi, kot so »imperializem«, »dialektika«, »razredni boj«, »na
sprotja« itd., so dejansko postali del ljudskega izrazoslovja, in svetovni
nazor, ki naj bi predstavljal podlago teh pojmov, je ljudstvo brez kritič
nega prevpraševanja sprejelo. Seveda se je maoistom to posrečilo samo
ob sočasnem izvajanju do popolnosti razvite »negativne propagande«,
ki se je izražala v absolutni cenzuri in zatiranju vseh, tudi najbolj ne
dolžnih intelektualnih odstopanj od ideološke ortodoksije. Zato tudi ni
na kitajskem primerjava tradicionalnih in modernih razvojev 107
ključno politične konotacije. Poleg kampanj za »študij Mao Zedongo
vih idej«, za »učenje od Lei Fenga« (personificiran model socialistič
ne etike), za »kritiko Konfucija in Lin Biaa«, srečujemo tako na primer
tudi kampanje zatiranja mrčesa in podgan ali kampanje varčevanja z ele
ktrično energijo. Podobno, kot se je vlada tradicionalnega cesarstva pri
izvajanju propagande opirala zlasti na uradništvo, se je tudi komunistič
na vlada L. R. Kitajske pri tem opirala na birokratski sloj svojih partij
skih kadrov. Največji obseg je tovrstna propaganda dosegla med obdob
jem kulturne revolucije. Po vsej Kitajski so bile ustanovljene kadrovske
ekipe za organizacijo študijskih skupin, ki so preučevale Maove ideje in
o njih debatirale. Medijska poročila tega obdobja so na primer ponosno
razglašala, da »se tečaji Mao Zedongovih idej ustanavljajo po vseh to
varnah, železniških postajah, pisarnah in internatih. Na vseh nivojih
opažamo najrazličnejše načine izmenjavanja izkušenj o študiju in prak
tični uporabi socialistične miselnosti. Načelo »vsakdanjega učenja«je
postalo splošna navada.« (Renmin ribao, 17. marec 1963)
Podobna propaganda je bila organizirana tudi na osnovi sosedstev.
V vsaki ulici je oseba, zadolžena za moralno neoporečnost in nemote
no delovanje socialnega sožitja vseh njenih prebivalcev. Ta kontrolna in
štitucija, katere začetki segajo v tradicionalno Kitajsko, obstoja na Ki
tajskem še danes, v tem obdobju največjega razcveta množične propa
gande pa je imela tudi funkcijo aktiviranja omenjenih študijskih skupin
tudi na najbolj neposrednih nivojih zasebne sfere posameznikov. Tako
eno od številnih tozadevnih medijskih poročil iz tega obdobja navaja, da
so se »stanovanja navadnih članov komune spremenila v učilnice za ži
vljenjski študij in za življenjsko uporabo Maovih idej. Povsod srečujemo
očete in sinove, zakonske može in žene, tašče in snahe, ki so združeni v
vestnem študiju socialističnih načel, in ki zavzeto debatirajo o zadevah
naroda …« (Renmin ribao, 20. april 1962)
KSK je kot prva vlada moderne Kitajske ljudstvu ponudila celovito
in vseobsežno ideologijo. Konfucijansko obarvana načela marksizma-le
ninizma in njihova terminologija so se v tem obdobju razširila po vsej de
želi. Pojmi, kot so »imperializem«, »dialektika«, »razredni boj«, »na
sprotja« itd., so dejansko postali del ljudskega izrazoslovja, in svetovni
nazor, ki naj bi predstavljal podlago teh pojmov, je ljudstvo brez kritič
nega prevpraševanja sprejelo. Seveda se je maoistom to posrečilo samo
ob sočasnem izvajanju do popolnosti razvite »negativne propagande«,
ki se je izražala v absolutni cenzuri in zatiranju vseh, tudi najbolj ne
dolžnih intelektualnih odstopanj od ideološke ortodoksije. Zato tudi ni
