Page 108 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
naključje,­da je ideologija kitajskega komunizma vseskozi poudarjala po­
zitivni pomen tradicionalne legalistične doktrine, tistega nauka torej, ki
se je že skoraj dve tisočletji poprej zavzemal za odstranitev vseh nelega­
lističnih idejnih sistemov. Omenjen sežig vseh nelegalističnih knjig, ki
ga je leta 213 pr. n. št. izvedel Qin shi huangdi oziroma njegov kancler
Li Si, je s svojim uničenjem vseh pismenih virov najzgodnejšega izroči­
la kitajski kulturi povzročil neprecenljivo škodo. Podobno lahko trdimo
tudi za ekscese kulturne revolucije, katere ikonoklastična zagnanost se
ni ustavila niti pred najdragocenejšimi spomeniki tradicionalne »fevda­
listične« civilizacije.
Po končani kulturni revoluciji, po Maovi smrti in s postopnim go­
spodarskim odpiranjem Kitajske navzven je vlada pod vodstvom Deng
Xiaopinga morala odstopiti od najbolj rigoroznih propagandnih sred­
stev, kajti njihova oblika ni ustrezala vladajoči, spremenjeni politični lini­
ji. Tako so povsod prisotne zvočnike polagoma nadomestili propagand­
ni panoji, ki naj bi vzgojili nov tip potrošnika, Maove radikalne paro­
le pa so zamenjali Dengovi izreki o »Iskanju resnice v dejstvih«, ki so
v svoji abstraktni neoprijemljivosti predstavljali fleksibilnejšo možnost
prirejanja posamičnih interpretacij aktualnim političnim potrebam.
Dengova linija je propagirala materialno blagostanje in razvoj samoini­
ciativnega posameznika, kar je bilo v nasprotju s konfucijansko doktri­
no, zato se je njegova ideologija zlasti na podeželju le počasi uveljavljala.
Največje nasprotovanje ljudskih množic pa je izzvala vse ostrejša kampa­
nja populacijske politike, po kateri naj bi vsak zakonski par lahko imel
samo enega otroka, kar je bilo v očitnem nasprotju s tradicionalnimi in­
teresi agrarne socialne strukture. Razširjanje želene samoiniciative posa­
meznika, ki naj bi bilo v prid razvoju želenega poltržnega gospodarstva
pa je Dengovi vladi ušlo z vajeti leta 1989 ob obsežnih političnih demon­
stracijah na Trgu nebeškega miru (Tian an men), katerih zahteve po de­
mokraciji in svobodi posameznika so bile, kot vemo, na zverinski način
zadušene v krvi. Odtlej si kitajska vlada poglobljeno prizadeva elemen­
te ideologije, ki so potrebni za gospodarsko odpiranje države, posredo­
vati v paketu konfucijanskih kreposti poslušnosti in podrejanja posame­
znika avtoriteti države. Zato ni čudno, da je študij vladajoče ideologije
spet na dnevnem redu vseh delovnih enot in državnih ter socialnih in­
štitucij, četudi v nekoliko manjšem obsegu, kot v obdobju kulturnore­
volucionarnega razcveta socialistične propagande. Pri tem ni potrebno
poudarjati, da je študij Maovih idej zamenjal študij Dengove miselnosti.