Page 31 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 31
olnjevanje manjkajočih podatkov v besedilu, določanje zaporedja dogajanja v besedilu,
označevanje novih informacij, podčrtovanje bistvenih in ključnih informacij, pisanje ob-
robnih razlag ter zastavljanje vprašanj med branjem.
Pomemben del razumevanja besedila pa se dogaja šele po branju, saj je le razumeva-
nje besedila za aktivno uporabo znanja premalo. Strategije po branju služijo predvsem ugo-
tavljanju stopnje razumevanja in zapomnjenega prebranega ter urejanja vsebine v obliko,
ki bo pripomogla k čim lažji zapomnitvi predelane snovi v skladu z zastavljenimi cilji.
Na tem mestu navajamo le nekaj tovrstnih strategij: odgovarjanje na lastna poprej zasta-
vljena vprašanja, strategije določanja bistva (iskanje bistvene ideje, povedi, sporočila), gra-
fični prikaz pomembnih informacij (pojmovne mreže, miselni vzorci, diagram bistvo –
podrobnosti, zaporedje dogodkov ipd.), strategije oblikovanja učinkovitih povzetkov,
kritično branje besedil, sposobnost zaključevanja itd. (več o bralnih učnih strategijah glej
v Pečjak in Gradišar, 2002).
Glede na namen branja pa Weinstein in Hume (1998) ločujeta med naslednjimi bral-
nimi strategijami: strategije, katerih namen je zapomnitev snovi (to so bralne strategije
ponavljanja – glasno obnavljanje, ponovno prebiranje, obnove, različne mnemotehnike),
povezava s predznanjem (elaboracijske strategije branja – npr. povzemanje s svojimi bese-
dami, poučevanje drugih o tej temi, analiziranje odnosov med informacijami ipd.) ter or-
ganizacijske strategije branja (združevanje podatkov v širše kategorije, odkrivanje odno-
sov v strukturi …).
Tudi konceptualni okvir raziskave PISA 2009 opredeljuje bralne učne strategije v kon-
tekstu koncepta samoregulacije, in sicer razlikuje med naslednjimi bralnimi učnimi stra-
tegijami, ki jih opredeljuje v smislu pristopa k učenju: strategije memoriranja, kontrolne
strategije, strategije elaboracije, razumevanje in zapomnitev ter povzemanje besedila. V raz-
iskavi PISA 2000 so rezultati pokazali, da so učenci, ki so brali iz užitka in ki so sami
usmerjali svoj proces branja (kontrolne strategije), si zapomnili in uspešno povzemali
kompleksne informacije ter vedeli, katero strategijo uporabiti pri določenem problemu,
tudi dosegali višje rezultate na testu bralne pismenosti. Nasprotno pa so učenci, ki niso
razvili učinkovitih strategij branja, dosegali nižje dosežke. Kot lahko razberemo, se učne
strategije tesno povezujejo z motivacijskimi vidiki bralne uspešnosti (OECD, 2010a).
Raziskave, v katerih so proučevali povezanost uporabe učinkovitih strategij branja in
bralnimi dosežki, kažejo, da se motivacija za branje ter bralne strategije med seboj po-
membno pozitivno povezujejo. V kolikor so učenci motivirani za branje, se tudi poslužuje-
jo kompleksnejših bralnih strategij. Prebrano skušajo povezati s svojim predhodnim zna-
31
označevanje novih informacij, podčrtovanje bistvenih in ključnih informacij, pisanje ob-
robnih razlag ter zastavljanje vprašanj med branjem.
Pomemben del razumevanja besedila pa se dogaja šele po branju, saj je le razumeva-
nje besedila za aktivno uporabo znanja premalo. Strategije po branju služijo predvsem ugo-
tavljanju stopnje razumevanja in zapomnjenega prebranega ter urejanja vsebine v obliko,
ki bo pripomogla k čim lažji zapomnitvi predelane snovi v skladu z zastavljenimi cilji.
Na tem mestu navajamo le nekaj tovrstnih strategij: odgovarjanje na lastna poprej zasta-
vljena vprašanja, strategije določanja bistva (iskanje bistvene ideje, povedi, sporočila), gra-
fični prikaz pomembnih informacij (pojmovne mreže, miselni vzorci, diagram bistvo –
podrobnosti, zaporedje dogodkov ipd.), strategije oblikovanja učinkovitih povzetkov,
kritično branje besedil, sposobnost zaključevanja itd. (več o bralnih učnih strategijah glej
v Pečjak in Gradišar, 2002).
Glede na namen branja pa Weinstein in Hume (1998) ločujeta med naslednjimi bral-
nimi strategijami: strategije, katerih namen je zapomnitev snovi (to so bralne strategije
ponavljanja – glasno obnavljanje, ponovno prebiranje, obnove, različne mnemotehnike),
povezava s predznanjem (elaboracijske strategije branja – npr. povzemanje s svojimi bese-
dami, poučevanje drugih o tej temi, analiziranje odnosov med informacijami ipd.) ter or-
ganizacijske strategije branja (združevanje podatkov v širše kategorije, odkrivanje odno-
sov v strukturi …).
Tudi konceptualni okvir raziskave PISA 2009 opredeljuje bralne učne strategije v kon-
tekstu koncepta samoregulacije, in sicer razlikuje med naslednjimi bralnimi učnimi stra-
tegijami, ki jih opredeljuje v smislu pristopa k učenju: strategije memoriranja, kontrolne
strategije, strategije elaboracije, razumevanje in zapomnitev ter povzemanje besedila. V raz-
iskavi PISA 2000 so rezultati pokazali, da so učenci, ki so brali iz užitka in ki so sami
usmerjali svoj proces branja (kontrolne strategije), si zapomnili in uspešno povzemali
kompleksne informacije ter vedeli, katero strategijo uporabiti pri določenem problemu,
tudi dosegali višje rezultate na testu bralne pismenosti. Nasprotno pa so učenci, ki niso
razvili učinkovitih strategij branja, dosegali nižje dosežke. Kot lahko razberemo, se učne
strategije tesno povezujejo z motivacijskimi vidiki bralne uspešnosti (OECD, 2010a).
Raziskave, v katerih so proučevali povezanost uporabe učinkovitih strategij branja in
bralnimi dosežki, kažejo, da se motivacija za branje ter bralne strategije med seboj po-
membno pozitivno povezujejo. V kolikor so učenci motivirani za branje, se tudi poslužuje-
jo kompleksnejših bralnih strategij. Prebrano skušajo povezati s svojim predhodnim zna-
31
