Page 28 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 28
- povezovanje vsebine z življenjskimi situacijami mladostnikov in njihovim pre-
teklim znanjem;
- ustvarjanje klime, kjer lahko vsak posameznik izrazi svoje mnenje ter prispe-
va k izbiri gradiva ter
- ustvarjanje klime, kjer se mladostniki o prebranem pogovarjajo, sprašujejo,
predvidevajo, vizualizirajo in prebrano povzemajo.
Učne in metakognitivne strategije
Učinkovito učenje predpostavlja, da učenci zavzemajo aktivno vlogo v procesu pouče-
vanja in učenja. Aktivno vlogo pa lahko prevzemajo le, če imajo znanje o tem, kako se uči-
ti, kako učenje organizirati in ob tem upoštevati lastne specifične lastnosti ter lastnosti uč-
nega konteksta (Pečjak in Gradišar, 2002). Vse to pa zajema področje učnih strategij. Učne
strategije so v strokovni literaturi s področja ugotavljanja različnih dejavnikov učne uspe-
šnosti pogosto opredeljene kot ključna komponenta koncepta samoregulacije oz. učne sa-
moregulacije (Pintrich in De Groot, 1990; Zimmerman, 1990).
V teoriji še vedno ni enotne opredelitve samoregulativnega učenja. Cleary in Zim-
merman (2004) samoregulativno učenje opredeljujeta kot učenje, pri katerem si učenec
sam postavlja učne cilje, proces učenja spremlja, kontrolira in regulira, tako pred in med
kot po samem učnem procesu (samorefleksija). V tem procesu je učenec metakognitivno,
vedenjsko in motivacijsko aktivno udeležen. Z drugimi besedami, učne strategije in nji-
hova učinkovita uporaba so pomemben del učnega procesa, ki so skupaj z drugimi ko-
gnitivnimi (npr. védenje in prepričanje o učenju, pojmovanja učenja), metakognitivnimi,
motivacijskimi in čustvenimi procesi ter interakcijo med njimi pogoj za razvoj t. i. učne
samoregulacije pri posamezniku, kar pa med drugim vodi tudi v doseganje višjih učnih
dosežkov na različnih testih znanja. Tudi v raziskavi PISA 2000, se je, ko je bilo poudar-
jeno področje merjenja branje, učinkovita uporaba učnih in metakognitivnih strategij
skupaj z motivacijskimi dejavniki (zavzetost za branje, interes itd.) izkazala kot pomem-
ben prediktor učne uspešnosti na testu branja. 15-letniki iz vseh udeleženih držav, ki so
poročali o zavedanju koristnosti učnih strategij in njihovi pogosti ter raznoliki upora-
bi v različnih učnih situacijah, so na testu bralne pismenosti dosegali tudi višje rezulta-
te (OECD, 2009).
B. Marentič Požarnik (2000) v splošnem opredeljuje učne strategije kot »zaporedje ali
kombinacijo v cilj usmerjenih učnih aktivnosti, ki jih posameznik uporablja na svojo po-
budo in spreminja glede na zahteve situacije«. Za razvoj učinkovite učne samoregulaci-
je pa so pomembne tako kognitivne kot metakognitivne strategije. M. Boekaerts (1996)
28
teklim znanjem;
- ustvarjanje klime, kjer lahko vsak posameznik izrazi svoje mnenje ter prispe-
va k izbiri gradiva ter
- ustvarjanje klime, kjer se mladostniki o prebranem pogovarjajo, sprašujejo,
predvidevajo, vizualizirajo in prebrano povzemajo.
Učne in metakognitivne strategije
Učinkovito učenje predpostavlja, da učenci zavzemajo aktivno vlogo v procesu pouče-
vanja in učenja. Aktivno vlogo pa lahko prevzemajo le, če imajo znanje o tem, kako se uči-
ti, kako učenje organizirati in ob tem upoštevati lastne specifične lastnosti ter lastnosti uč-
nega konteksta (Pečjak in Gradišar, 2002). Vse to pa zajema področje učnih strategij. Učne
strategije so v strokovni literaturi s področja ugotavljanja različnih dejavnikov učne uspe-
šnosti pogosto opredeljene kot ključna komponenta koncepta samoregulacije oz. učne sa-
moregulacije (Pintrich in De Groot, 1990; Zimmerman, 1990).
V teoriji še vedno ni enotne opredelitve samoregulativnega učenja. Cleary in Zim-
merman (2004) samoregulativno učenje opredeljujeta kot učenje, pri katerem si učenec
sam postavlja učne cilje, proces učenja spremlja, kontrolira in regulira, tako pred in med
kot po samem učnem procesu (samorefleksija). V tem procesu je učenec metakognitivno,
vedenjsko in motivacijsko aktivno udeležen. Z drugimi besedami, učne strategije in nji-
hova učinkovita uporaba so pomemben del učnega procesa, ki so skupaj z drugimi ko-
gnitivnimi (npr. védenje in prepričanje o učenju, pojmovanja učenja), metakognitivnimi,
motivacijskimi in čustvenimi procesi ter interakcijo med njimi pogoj za razvoj t. i. učne
samoregulacije pri posamezniku, kar pa med drugim vodi tudi v doseganje višjih učnih
dosežkov na različnih testih znanja. Tudi v raziskavi PISA 2000, se je, ko je bilo poudar-
jeno področje merjenja branje, učinkovita uporaba učnih in metakognitivnih strategij
skupaj z motivacijskimi dejavniki (zavzetost za branje, interes itd.) izkazala kot pomem-
ben prediktor učne uspešnosti na testu branja. 15-letniki iz vseh udeleženih držav, ki so
poročali o zavedanju koristnosti učnih strategij in njihovi pogosti ter raznoliki upora-
bi v različnih učnih situacijah, so na testu bralne pismenosti dosegali tudi višje rezulta-
te (OECD, 2009).
B. Marentič Požarnik (2000) v splošnem opredeljuje učne strategije kot »zaporedje ali
kombinacijo v cilj usmerjenih učnih aktivnosti, ki jih posameznik uporablja na svojo po-
budo in spreminja glede na zahteve situacije«. Za razvoj učinkovite učne samoregulaci-
je pa so pomembne tako kognitivne kot metakognitivne strategije. M. Boekaerts (1996)
28
