Page 30 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 30
Metakognitivne strategije delimo v tri sklope, in sicer glede na to, v kateri fazi učenja
se uporabljajo. Delimo jih v strategije načrtovanja, spremljanja in uravnavanja. Strategije
načrtovanja izvede učenec pred samim učenjem in z njihovo pomočjo aktivira že obstoje-
če znanje ter kognitivne strategije, s pomočjo katerih informacije lažje razume, jih obde-
la in poveže s predhodnim znanjem. Med te strategije uvrščamo postavljanje učnih ciljev,
zastavljanje vprašanj pred branjem ipd. S strategijami spremljanja, ki jih učenec upora-
blja med samim procesom učenja, učenec ocenjuje učinkovitost uporabe različnih strate-
gij (spremlja svoje razumevanje ter napake v razumevanju, usmerja svojo pozornost glede
na učno snov ipd.). Strategije uravnavanja pa služijo refleksiji in končni oceni učnega pro-
cesa. Učenec ob koncu oceni, kaj pri reševanju določenega problema ni bilo prav in kaj bi
lahko storil drugače (lahko še enkrat prebere nalogo, popravi napake itd.) (Peklaj, 2000).
Omenjene kognitivne in metakognitivne strategije so znotraj kakovostnega učnega
procesa potrebne na vseh področjih posameznikovega učenja in poučevanja, še posebej na
področju branja, ki na nek način predstavlja osnovo oz. temelj usvajanja znanja na vseh po-
dročjih. Znotraj branja govorimo o t. i. bralnih učnih strategijah, v teoriji pa obstajajo šte-
vilne opredelitve le-teh. Tako najdemo opredelitev bralnih učnih strategij glede na časovni
kriterij (strategije pred, med in po branju), glede na namen branja (strategije ponavljanja,
elaboracijske in organizacijske strategije branja) ter glede na vsebino branja (strategije do-
ločanja bistva, podrobnosti, organizacije besedila, kritičnega branja, branja vidnih infor-
macij ter strategije izboljšanja besedišča). Omenjene bralne učne strategije so po mnenju
avtorjev pogoj za izboljševanje učnega procesa s strani učiteljev v smislu krepitve bralnih
kompetenc pri učencih (Lewis, 1996; Weinstein in Hume, 1998).
Strategije pred branjem služijo predvsem aktiviranju predznanja učencev (npr. mož-
ganska nevihta, oblikovanje pojmovnih mrež, strategija VŽN), določitvi namena branja
(kaj je cilj branja), spoznavanju zgradbe besedila (identifikacija glavnih misli ter podrob-
nosti in povezav med njimi), napovedovanju dogajanja oz. vsebine (oblikovanje predstave
o tem, kaj se lahko pričakuje od besedila) ter zastavljanju vprašanj in oblikovanju odgovo-
rov o besedilu. Vse to so aktivnosti pred branjem, ki bistveno pripomorejo k učinkovitemu
branju in so značilnost dobrih bralcev. Branje na ta način teče bolj tekoče in obstaja večja
verjetnost, da bo bralec besedilo razumel.
Med samim branjem je poseben poudarek na metakogniciji in metakognitivnih stra-
tegijah v smislu spremljanja lastnega razumevanja prebranega ter odzivanja na morebitne
težave v povezavi z reševanjem zastavljenih učnih ciljev. Strategije, s pomočjo katerih lah-
ko učitelj spodbuja spremljanje lastnega razumevanja prebranega pri učencih, so naslednje:
30
se uporabljajo. Delimo jih v strategije načrtovanja, spremljanja in uravnavanja. Strategije
načrtovanja izvede učenec pred samim učenjem in z njihovo pomočjo aktivira že obstoje-
če znanje ter kognitivne strategije, s pomočjo katerih informacije lažje razume, jih obde-
la in poveže s predhodnim znanjem. Med te strategije uvrščamo postavljanje učnih ciljev,
zastavljanje vprašanj pred branjem ipd. S strategijami spremljanja, ki jih učenec upora-
blja med samim procesom učenja, učenec ocenjuje učinkovitost uporabe različnih strate-
gij (spremlja svoje razumevanje ter napake v razumevanju, usmerja svojo pozornost glede
na učno snov ipd.). Strategije uravnavanja pa služijo refleksiji in končni oceni učnega pro-
cesa. Učenec ob koncu oceni, kaj pri reševanju določenega problema ni bilo prav in kaj bi
lahko storil drugače (lahko še enkrat prebere nalogo, popravi napake itd.) (Peklaj, 2000).
Omenjene kognitivne in metakognitivne strategije so znotraj kakovostnega učnega
procesa potrebne na vseh področjih posameznikovega učenja in poučevanja, še posebej na
področju branja, ki na nek način predstavlja osnovo oz. temelj usvajanja znanja na vseh po-
dročjih. Znotraj branja govorimo o t. i. bralnih učnih strategijah, v teoriji pa obstajajo šte-
vilne opredelitve le-teh. Tako najdemo opredelitev bralnih učnih strategij glede na časovni
kriterij (strategije pred, med in po branju), glede na namen branja (strategije ponavljanja,
elaboracijske in organizacijske strategije branja) ter glede na vsebino branja (strategije do-
ločanja bistva, podrobnosti, organizacije besedila, kritičnega branja, branja vidnih infor-
macij ter strategije izboljšanja besedišča). Omenjene bralne učne strategije so po mnenju
avtorjev pogoj za izboljševanje učnega procesa s strani učiteljev v smislu krepitve bralnih
kompetenc pri učencih (Lewis, 1996; Weinstein in Hume, 1998).
Strategije pred branjem služijo predvsem aktiviranju predznanja učencev (npr. mož-
ganska nevihta, oblikovanje pojmovnih mrež, strategija VŽN), določitvi namena branja
(kaj je cilj branja), spoznavanju zgradbe besedila (identifikacija glavnih misli ter podrob-
nosti in povezav med njimi), napovedovanju dogajanja oz. vsebine (oblikovanje predstave
o tem, kaj se lahko pričakuje od besedila) ter zastavljanju vprašanj in oblikovanju odgovo-
rov o besedilu. Vse to so aktivnosti pred branjem, ki bistveno pripomorejo k učinkovitemu
branju in so značilnost dobrih bralcev. Branje na ta način teče bolj tekoče in obstaja večja
verjetnost, da bo bralec besedilo razumel.
Med samim branjem je poseben poudarek na metakogniciji in metakognitivnih stra-
tegijah v smislu spremljanja lastnega razumevanja prebranega ter odzivanja na morebitne
težave v povezavi z reševanjem zastavljenih učnih ciljev. Strategije, s pomočjo katerih lah-
ko učitelj spodbuja spremljanje lastnega razumevanja prebranega pri učencih, so naslednje:
30
