Page 177 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 177
»Več al mn so pa učitelji kar v redu. Ni problema, so pripravljeni pomagat in ra-
zložit«.
»Učitelji so vedno dobre volje in ure hitro minejo. Nikoli ni dolgočasno, ni samo pi-
flanje, se tudi nasmejimo … če rabimo pomoč, jih lahko prosimo zanjo, ni jim pro-
blem pomagati.«
»Vprašajo nas, če razumemo snov, pa če ne razumemo, ponavljajo isto stvar tako
dolgo, da je vsem jasno, trudijo se nas motivirat, pa spodbujajo v smislu ‹saj bo šlo,
saj boste zmogli› …«
»Ja, upoštevajo naše potrebe, še posebej moje, ker mam težave s sluhom, saj sem
naglušna. Že od začetka vedo za moje težave, zato mi, če jih prosim, dajo zapiske.«
Nekateri odrasli udeleženci izobraževanja pa spodbude s strani učiteljev ocenjujejo kot
neustrezne oz. nezadostne; nekaj udeležencev je navedlo, da učitelji niso ustrezno usposo-
bljeni za delo z odraslimi, pa tudi, da jih nekateri obravnavajo kot otroke:
»Se moramo sami spodbujati, oni nas ne.«
»Če si motiviran sam, boš naredu, motivacije s strani profesorjev ni. Vsaj men se tko
zdi«.
»Ja, hotel bi več pomoči od učiteljev.«
Zelo spodbudno je, da smo od odraslih udeležencev izobraževanja na vprašanje, ali so
učitelji taki, kot so pričakovali, kar pogosto dobili takle odgovor:
»Ja, še boljši.«
»Ja, se prilagodijo … tako da je že kar grozno včasih. Tukaj smo le … ljudje z raz-
ličnimi izkušnjami, splošno razgledanostjo, z različnimi izobrazbami, takšnimi al
drugačnimi in … neko osnovno, enotno znanje je zelo različno … ZELO, zelo raz-
lično. In potem se seveda prilagajajo. Večina se prilagodi najnižjemu nivoju znanja,
ne.«
Smiselno bi torej bilo, da bi pri uvodnem razgovoru sodelovati tudi učitelji, ki bi de-
jansko lahko sooblikovali posameznikov OIN, saj bi lahko bili pri njegovem uresničeva-
nju zaradi svoje motivacijske vloge ključni akterji.
Vpliv osebnega izobraževalnega načrta na izvajanje izobraževalnega programa
Prilagajanje programa izobraževanja posamezniku glede na njegov osebni
izobraževalni načrt
177
zložit«.
»Učitelji so vedno dobre volje in ure hitro minejo. Nikoli ni dolgočasno, ni samo pi-
flanje, se tudi nasmejimo … če rabimo pomoč, jih lahko prosimo zanjo, ni jim pro-
blem pomagati.«
»Vprašajo nas, če razumemo snov, pa če ne razumemo, ponavljajo isto stvar tako
dolgo, da je vsem jasno, trudijo se nas motivirat, pa spodbujajo v smislu ‹saj bo šlo,
saj boste zmogli› …«
»Ja, upoštevajo naše potrebe, še posebej moje, ker mam težave s sluhom, saj sem
naglušna. Že od začetka vedo za moje težave, zato mi, če jih prosim, dajo zapiske.«
Nekateri odrasli udeleženci izobraževanja pa spodbude s strani učiteljev ocenjujejo kot
neustrezne oz. nezadostne; nekaj udeležencev je navedlo, da učitelji niso ustrezno usposo-
bljeni za delo z odraslimi, pa tudi, da jih nekateri obravnavajo kot otroke:
»Se moramo sami spodbujati, oni nas ne.«
»Če si motiviran sam, boš naredu, motivacije s strani profesorjev ni. Vsaj men se tko
zdi«.
»Ja, hotel bi več pomoči od učiteljev.«
Zelo spodbudno je, da smo od odraslih udeležencev izobraževanja na vprašanje, ali so
učitelji taki, kot so pričakovali, kar pogosto dobili takle odgovor:
»Ja, še boljši.«
»Ja, se prilagodijo … tako da je že kar grozno včasih. Tukaj smo le … ljudje z raz-
ličnimi izkušnjami, splošno razgledanostjo, z različnimi izobrazbami, takšnimi al
drugačnimi in … neko osnovno, enotno znanje je zelo različno … ZELO, zelo raz-
lično. In potem se seveda prilagajajo. Večina se prilagodi najnižjemu nivoju znanja,
ne.«
Smiselno bi torej bilo, da bi pri uvodnem razgovoru sodelovati tudi učitelji, ki bi de-
jansko lahko sooblikovali posameznikov OIN, saj bi lahko bili pri njegovem uresničeva-
nju zaradi svoje motivacijske vloge ključni akterji.
Vpliv osebnega izobraževalnega načrta na izvajanje izobraževalnega programa
Prilagajanje programa izobraževanja posamezniku glede na njegov osebni
izobraževalni načrt
177
