Page 161 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 161
značilnosti odraslih, ki so pri samostojnem učenju uspešni (Candy, 1991), ali družbeni
kontekst, v katerem tako učenje poteka (Brookfield, 1985).
Brockett in Hiemstra (1991) sta razvila “Model usmerjenosti k osebni odgovorno-
sti” (angl. Personal Responsibility Orientation model; PRO model), v katerem se »sa-
mostojno učenje« uporablja kot krovni pojem, ki je sestavljen iz dveh povezanih razsežn-
osti: samostojnega učenja, ki poudarja elemente procesa učenja – večinoma tako, kot ga
je opredelil Knowles –, in samostojnega učenja, ki se osredotoča na notranje značilnos-
ti posameznika, kot »nagnjenost k prevzemanju odgovornosti« za učenje (Brockett in
Hiemstra,1991: 28–29). PRO model priznava tudi pomen družbenega konteksta, v kate-
rem učenje poteka. Drugi poskus, s katerim bi se povečalo naše razumevanje samostojnega
učenja, je mogoče najti v delu Candyja (1991), ki je pristopil k razumevanju samostojnega
učenja s konstruktivističnega vidika. Candy razlikuje med samostojnostjo pri učenju kot
»procesom ali metodo izobraževanja« in kot »ciljem ali izidom« (Candy, 1991: 19). Sa-
mostojnost pri učenju je razdelil na dve področji: nadzor učečega se, v katerem ta ohranja
primarno odgovornost za učenje, in »avto-didaktičnost«, v katerem ni prisotnega učitelja
in kjer lahko učenje poteka tudi priložnostno.
Osebni izobraževalni načrt kot učna metoda ali učni pripomoček
Uporaba osebnega izobraževalnega načrta in podobnih orodij je v izobraževanju od-
raslih različno definirana. Nekateri avtorji ta pripomoček definirajo kot učno metodo
(O’Donnell in Cafferella, 1991: 133) in se pri tem osredotočajo predvsem na njegovo upo-
rabo v formalnem izobraževanju odraslih. Učna pogodba je v tem smislu razumljena pred-
vsem kot sredstvo individualizacije procesa izobraževanja. Uporaba termina »pogodba«
daje dogovoru med udeležencem izobraževanja in učiteljem bolj obvezujoč prizvok – ta za-
veza velja za oba, tako za udeleženca kot učitelja.
Knowles (1975) je učne pogodbe razvijal kot pripomoček za spodbujanje in razvoj sa-
mostojnega učenja in pri tem predvidel pet korakov:
a. določanje učnih potreb,
b. določanje učnih virov in strategij,
c. ugotavljanje doseženega učenja,
d. evalvacija rezultatov učenja (Knowles, 1975: 26).
Pomembna značilnost priprave učne pogodbe je v tem, da je v celotnem procesu ude-
leženec aktivno vključen. Ta vključenost je bolj samoumevna v neformalnem izobraževa-
nju, možna pa je tudi v formalnem – kljub vnaprejšnji določenosti izobraževalnih ciljev.
161
kontekst, v katerem tako učenje poteka (Brookfield, 1985).
Brockett in Hiemstra (1991) sta razvila “Model usmerjenosti k osebni odgovorno-
sti” (angl. Personal Responsibility Orientation model; PRO model), v katerem se »sa-
mostojno učenje« uporablja kot krovni pojem, ki je sestavljen iz dveh povezanih razsežn-
osti: samostojnega učenja, ki poudarja elemente procesa učenja – večinoma tako, kot ga
je opredelil Knowles –, in samostojnega učenja, ki se osredotoča na notranje značilnos-
ti posameznika, kot »nagnjenost k prevzemanju odgovornosti« za učenje (Brockett in
Hiemstra,1991: 28–29). PRO model priznava tudi pomen družbenega konteksta, v kate-
rem učenje poteka. Drugi poskus, s katerim bi se povečalo naše razumevanje samostojnega
učenja, je mogoče najti v delu Candyja (1991), ki je pristopil k razumevanju samostojnega
učenja s konstruktivističnega vidika. Candy razlikuje med samostojnostjo pri učenju kot
»procesom ali metodo izobraževanja« in kot »ciljem ali izidom« (Candy, 1991: 19). Sa-
mostojnost pri učenju je razdelil na dve področji: nadzor učečega se, v katerem ta ohranja
primarno odgovornost za učenje, in »avto-didaktičnost«, v katerem ni prisotnega učitelja
in kjer lahko učenje poteka tudi priložnostno.
Osebni izobraževalni načrt kot učna metoda ali učni pripomoček
Uporaba osebnega izobraževalnega načrta in podobnih orodij je v izobraževanju od-
raslih različno definirana. Nekateri avtorji ta pripomoček definirajo kot učno metodo
(O’Donnell in Cafferella, 1991: 133) in se pri tem osredotočajo predvsem na njegovo upo-
rabo v formalnem izobraževanju odraslih. Učna pogodba je v tem smislu razumljena pred-
vsem kot sredstvo individualizacije procesa izobraževanja. Uporaba termina »pogodba«
daje dogovoru med udeležencem izobraževanja in učiteljem bolj obvezujoč prizvok – ta za-
veza velja za oba, tako za udeleženca kot učitelja.
Knowles (1975) je učne pogodbe razvijal kot pripomoček za spodbujanje in razvoj sa-
mostojnega učenja in pri tem predvidel pet korakov:
a. določanje učnih potreb,
b. določanje učnih virov in strategij,
c. ugotavljanje doseženega učenja,
d. evalvacija rezultatov učenja (Knowles, 1975: 26).
Pomembna značilnost priprave učne pogodbe je v tem, da je v celotnem procesu ude-
leženec aktivno vključen. Ta vključenost je bolj samoumevna v neformalnem izobraževa-
nju, možna pa je tudi v formalnem – kljub vnaprejšnji določenosti izobraževalnih ciljev.
161
