Page 156 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 156
iranimi intervjuji, v katerih so anketirance vprašali, zakaj se niso udeležili izobraževa-
nja. Ker se izobraževanje večinoma opisuje kot pozitivna in zaželena dejavnost – če že ne
kar odgovornost –, anketiranci pogosto odgovorijo s socialno zaželenimi razlogi, ki naj bi
pojasnili njihovo neudeležbo v izobraževanju, namesto da bi odkrili svoje prave razloge.
Iz opisa motivacijskega delovanja ciljev in izobraževalnih ovir lahko zelo hitro po-
tegnemo vzporednice s procesom oblikovanja osebnega izobraževalnega načrta. Vpeljava
osebnega izobraževalnega načrta v izobraževanje odraslih ima po eni strani izvore v psiho-
loških teorijah motivacije, po drugi pa tudi v samih andragoških načelih, ki v ospredje po-
stavljajo avtonomnost, sodelovanje in aktivno vlogo odraslega pri svojem izobraževanju.
Razumevanje motivacijske vloge osebnega izobraževalnega načrta ne bi bilo popolno,
če ne bi omenili dveh psiholoških motivacijskih teorij, ki naše delovanje razumeta pred-
vsem na podlagi avtonomije in nadzora: teorijo samoodločanja (Deci in Ryan, 2012) in te-
orijo samoregulacijskega učenja (Zimmerman, 2002).
Teorija samoodločanja
Teorijo samoodločanja (angl. self-determination theory) je razvil Edward L. Deci s so-
delavci (Deci in Ryan, 1985, 2012). Po njihovem prepričanju izvira notranja motivacija iz
dveh primarnih potreb posameznika: potrebe po kompetentnosti in potrebe po nadzoru
nad svojim okoljem (Deci in Ryan, 1985). Pri tem poudarjata predvsem vpliv avtonomne-
ga nasproti kontrolnemu kontekstu na posameznikovo notranjo motivacijo, ki jo zato de-
finirata kot »človekovo potrebo po zaznavanju kompetentnosti in avtonomnosti lastnih
dejanj v odnosu do okolja« (ibid.: 27). Avtorja poudarjata, da avtonomija ne pomeni po-
polne neodvisnosti od zunanjega sveta, temveč je definirana z občutkom lastne volje, ki
spremlja katero koli posameznikovo dejanje ne glede na to, ali je avtonomno ali pa vir zah-
tev v socialnem okolju. Posameznik je notranje motiviran takrat, ko deluje v skladu s svoji-
mi odločitvami in izbirami. To pomeni, da bo posameznik notranje motiviran, ko bo imel
občutek kontrole nad izbiro lastnega delovanja in možnost fleksibilne uravnavanja dejav-
nosti. Primer: posameznik ima lahko prirojeno potrebo po učenju, manifestira pa jo z
branjem knjig. Notranji motivaciji bo zadovoljeno, ko se posameznik odloči, katero knjigo
bo prebral in kdaj bo to storil. Notranja motiviranost posameznika je zelo povezana tudi
z občutkom kompetentnosti pri izpolnjevanju nalog, aktivnosti ipd. Izzivi naj bi bili po-
samezniku dosegljivi. Če so prelahki, bo poiskal zahtevnejše; če so prezahtevni, pa se ute-
gne njegov trud zmanjšati. Notranja motivacija se zmanjša, če posameznik nima možnos-
ti uresničevati samoodločanja. Posameznik si želi izkusiti odgovornost za svoja dejanja in
svobodo pri izbiranju.
156
nja. Ker se izobraževanje večinoma opisuje kot pozitivna in zaželena dejavnost – če že ne
kar odgovornost –, anketiranci pogosto odgovorijo s socialno zaželenimi razlogi, ki naj bi
pojasnili njihovo neudeležbo v izobraževanju, namesto da bi odkrili svoje prave razloge.
Iz opisa motivacijskega delovanja ciljev in izobraževalnih ovir lahko zelo hitro po-
tegnemo vzporednice s procesom oblikovanja osebnega izobraževalnega načrta. Vpeljava
osebnega izobraževalnega načrta v izobraževanje odraslih ima po eni strani izvore v psiho-
loških teorijah motivacije, po drugi pa tudi v samih andragoških načelih, ki v ospredje po-
stavljajo avtonomnost, sodelovanje in aktivno vlogo odraslega pri svojem izobraževanju.
Razumevanje motivacijske vloge osebnega izobraževalnega načrta ne bi bilo popolno,
če ne bi omenili dveh psiholoških motivacijskih teorij, ki naše delovanje razumeta pred-
vsem na podlagi avtonomije in nadzora: teorijo samoodločanja (Deci in Ryan, 2012) in te-
orijo samoregulacijskega učenja (Zimmerman, 2002).
Teorija samoodločanja
Teorijo samoodločanja (angl. self-determination theory) je razvil Edward L. Deci s so-
delavci (Deci in Ryan, 1985, 2012). Po njihovem prepričanju izvira notranja motivacija iz
dveh primarnih potreb posameznika: potrebe po kompetentnosti in potrebe po nadzoru
nad svojim okoljem (Deci in Ryan, 1985). Pri tem poudarjata predvsem vpliv avtonomne-
ga nasproti kontrolnemu kontekstu na posameznikovo notranjo motivacijo, ki jo zato de-
finirata kot »človekovo potrebo po zaznavanju kompetentnosti in avtonomnosti lastnih
dejanj v odnosu do okolja« (ibid.: 27). Avtorja poudarjata, da avtonomija ne pomeni po-
polne neodvisnosti od zunanjega sveta, temveč je definirana z občutkom lastne volje, ki
spremlja katero koli posameznikovo dejanje ne glede na to, ali je avtonomno ali pa vir zah-
tev v socialnem okolju. Posameznik je notranje motiviran takrat, ko deluje v skladu s svoji-
mi odločitvami in izbirami. To pomeni, da bo posameznik notranje motiviran, ko bo imel
občutek kontrole nad izbiro lastnega delovanja in možnost fleksibilne uravnavanja dejav-
nosti. Primer: posameznik ima lahko prirojeno potrebo po učenju, manifestira pa jo z
branjem knjig. Notranji motivaciji bo zadovoljeno, ko se posameznik odloči, katero knjigo
bo prebral in kdaj bo to storil. Notranja motiviranost posameznika je zelo povezana tudi
z občutkom kompetentnosti pri izpolnjevanju nalog, aktivnosti ipd. Izzivi naj bi bili po-
samezniku dosegljivi. Če so prelahki, bo poiskal zahtevnejše; če so prezahtevni, pa se ute-
gne njegov trud zmanjšati. Notranja motivacija se zmanjša, če posameznik nima možnos-
ti uresničevati samoodločanja. Posameznik si želi izkusiti odgovornost za svoja dejanja in
svobodo pri izbiranju.
156
