Page 159 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 159
Teorija samoregulacijskega učenja poudarja, da mora biti posameznik ne samo moti-
viran, da bo uspešno zaključil svoje učenje, ampak mora tudi poznati načine in strategie,
kako bo svoje cilje dosegel.
Osebni izobraževalni načrt in andragoška teorija
Vključevanje osebnega izobraževalnega načrta (OIN) kot pripomočka pri učenju v
našem šolskem sistemu ni novost. Na tak ali drugačen način se ga je že v preteklosti upo-
rabljalo v rednem (»mladinskem«) izobraževanju kot tudi izobraževanju odraslih, kjer so
se razvijala podobna orodja z različnimi imeni (npr. »učna pogodba v izobraževanju od-
raslih«, »zbirna mapa«, »osebni list« in podobno). Kar je novo, je formalno ozadje tega
orodja, ki se je z različnimi zakoni in podzakonskimi akti formaliziralo in postavilo kot
obveznost za izobraževalce.
S. Klemenčič (2004) opredeljuje OIN v širšem in ožjem smislu. V širšem pomenu be-
sede gre za dejavno odkrivanje poti načinov in možnosti za izobraževane, pri čemer misli-
mo na posameznikovo spoznavanje izobraževalnih možnosti in različnih metod in oblik,
s katerimi lahko doseže svoje izobraževalne cilje. V ožjem smislu pa je OIN načrt izobra-
ževanja ali učenja, ki je tako vsebinsko in ciljno-organizacijsko kot časovno prilagojen po-
samezniku (Klemenčič, 2004: 12).
Skladno z navedeno ožjo definicijo so OIN opredelili tudi Justinek idr. (2010: 9), in si-
cer kot orodje, s katerim posameznik:
- načrtuje svojo pot izobraževanja do poklica ob pomoči mentorja,
- izbere vsebine, raven zahtevnosti in načrtuje čas doseganja vmesnih ciljev in
končnega cilja,
- evalvira vmesne dosežke in ugotavlja, kje na poti k cilju trenutno je,
- po potrebi spreminja oziroma prilagaja svoj načrt glede na zastavljen cilj,
- razvija odgovornost za svojo poklicno in osebnostno rast.
Osebni izobraževalni načrt je torej pripomoček, ki udeležencu izobraževanja omogo-
ča prepoznavanje, načrtovanje in uresničevanje izobraževalnih ciljev, ki so v skladu z nje-
govimi potrebami, interesi in zmožnostmi.
Razvijanje podobnih orodij za pomoč oz. usmerjenje posameznika med učenjem ima
v andragogiki sploh dolgo tradicijo, njihove izvore pa lahko poiščemo pri več avtorjih, naj-
bolj neposredno pa izhaja iz koncepta »učnih pogodb« (angl. learning contracts), ki ga je
v osemdesetih razvijal Malcolm S. Knowles (1975, 1991); pri tem je izhajal iz potrebe od-
raslih po samostojnosti pri učenju, upoštevanju izkušenj in drugih psiholoških potreb.
159
viran, da bo uspešno zaključil svoje učenje, ampak mora tudi poznati načine in strategie,
kako bo svoje cilje dosegel.
Osebni izobraževalni načrt in andragoška teorija
Vključevanje osebnega izobraževalnega načrta (OIN) kot pripomočka pri učenju v
našem šolskem sistemu ni novost. Na tak ali drugačen način se ga je že v preteklosti upo-
rabljalo v rednem (»mladinskem«) izobraževanju kot tudi izobraževanju odraslih, kjer so
se razvijala podobna orodja z različnimi imeni (npr. »učna pogodba v izobraževanju od-
raslih«, »zbirna mapa«, »osebni list« in podobno). Kar je novo, je formalno ozadje tega
orodja, ki se je z različnimi zakoni in podzakonskimi akti formaliziralo in postavilo kot
obveznost za izobraževalce.
S. Klemenčič (2004) opredeljuje OIN v širšem in ožjem smislu. V širšem pomenu be-
sede gre za dejavno odkrivanje poti načinov in možnosti za izobraževane, pri čemer misli-
mo na posameznikovo spoznavanje izobraževalnih možnosti in različnih metod in oblik,
s katerimi lahko doseže svoje izobraževalne cilje. V ožjem smislu pa je OIN načrt izobra-
ževanja ali učenja, ki je tako vsebinsko in ciljno-organizacijsko kot časovno prilagojen po-
samezniku (Klemenčič, 2004: 12).
Skladno z navedeno ožjo definicijo so OIN opredelili tudi Justinek idr. (2010: 9), in si-
cer kot orodje, s katerim posameznik:
- načrtuje svojo pot izobraževanja do poklica ob pomoči mentorja,
- izbere vsebine, raven zahtevnosti in načrtuje čas doseganja vmesnih ciljev in
končnega cilja,
- evalvira vmesne dosežke in ugotavlja, kje na poti k cilju trenutno je,
- po potrebi spreminja oziroma prilagaja svoj načrt glede na zastavljen cilj,
- razvija odgovornost za svojo poklicno in osebnostno rast.
Osebni izobraževalni načrt je torej pripomoček, ki udeležencu izobraževanja omogo-
ča prepoznavanje, načrtovanje in uresničevanje izobraževalnih ciljev, ki so v skladu z nje-
govimi potrebami, interesi in zmožnostmi.
Razvijanje podobnih orodij za pomoč oz. usmerjenje posameznika med učenjem ima
v andragogiki sploh dolgo tradicijo, njihove izvore pa lahko poiščemo pri več avtorjih, naj-
bolj neposredno pa izhaja iz koncepta »učnih pogodb« (angl. learning contracts), ki ga je
v osemdesetih razvijal Malcolm S. Knowles (1975, 1991); pri tem je izhajal iz potrebe od-
raslih po samostojnosti pri učenju, upoštevanju izkušenj in drugih psiholoških potreb.
159
