Page 160 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 160
Samostojno učenje odraslih
Področje, ki se je v okviru izobraževanja odraslih v zadnjih treh desetletjih najbolj
razvijalo, je bilo področje samostojnega učenja (v Sloveniji poznanega tudi po imenom
»usmerjeno samostojno učenje« in »samoizobraževanje«) – se pravi učenja, kjer odra-
sli sam vodi in usmerja svoje učenje. Čeprav se je v izobraževanju odraslih kot velika tema
pojavilo šele v 1970- in 1980-tih, je ideja samostojnega učenja (tj. da odrasli sam nadzi-
ra potek svojega učenja) že zelo stara. Kulich (v Brockett in Hiemstra, 1991), na primer, v
svojem zgodovinskem pregledu samostojnega učenja navaja primere zgodovinskih oseb-
nosti, kot so Socrates, Aleksander Veliki, Cezar in Descartes. V andragogiki pa se je teo-
rija samostojnega učenja utemeljila predvsem v delu Allena Tougha in raziskavah o učnih
projektih odraslih (Tough, 1979) . Tough se je pri svojem delu zelo opiral na raziskavo o
motivacijskih usmeritvah odraslih, ki jo je opravil Houle (1961/1993). Houle je intervjuval
22 odraslih in ugotovil tri temeljne učne usmeritve: usmeritev k ciljem, usmeritev k dejav-
nosti in usmeritev k učenju (Houle, 1993: 14–15).
Tougha so navdahnili predvsem tisti odrasli, ki so se uvrstili v skupino »na učenje
usmerjenih« udeležencev; to so bili torej tisti odrasli, pri katerih je učenje potekalo nepre-
nehoma – ko so končali z enim učenjem, so nadaljevali z drugim. V svojem delu »Učni
projekti odraslih« (Tough, 1979) je avtor raziskal pogostost in naravo tega »samo-načrt-
ovanega« učenja na vzorcu 66 odraslih. Učni projekt je opredelil kot vrsto med seboj po-
vezanih učnih epizod, ki trajajo skupaj najmanj sedem ur in so usmerjene k pridobivanju
ali ohranjanju nekega znanja ali spretnosti (Tough, 1979: 7). Glavna ugotovitev raziska-
ve je bila, da skoraj vsak človek v obdobju enega leta opravi vsaj en učni projekt in da so
odrasli v vzorcu več kot dve tretjini vseh učnih dejavnosti načrtovali, izvajali in ocenjeva-
li večinoma sami, pri ostalih pa jim je pri tem pomagal usposobljen strokovnjak. Številne
ponovitve raziskave z različnimi vzorci odraslih so v veliki meri potrdile Toughove ugo-
tovitve (gl. Brockett in Hiemstra, 1991).Veliko je bilo diskusij o tem, kaj pravzaprav se-
stavlja samostojno učenje. Avtorji, kot sta Tough (1979) in Knowles (1975), so večinoma
poudarjali pomen samostojnega učenja v okviru sistematičnega procesa oblikovanja ta-
kšne dejavnosti. Knowles (1975) je npr. predlagal, da bi se izraz nanašal na proces, v kate-
rem posameznik prevzame vodilno vlogo pri »prepoznavanju učnih potreb, oblikovanju
učnih ciljev, prepoznavanju človeških in materialnih virov za učenje, izbiranju in izvaja-
nju ustreznih strategij učenja in ocenjevanju rezultatov« (str. 18). Sčasoma so avtorji začeli
presegati te, bolj deskriptivne, opise samostojnega učenja in začeli razpravljati o tem, kaj
naj bi sploh bili cilji takega učenja (Brockett in Hiemstra, 1991), ter raziskovati osebnost-
160
Področje, ki se je v okviru izobraževanja odraslih v zadnjih treh desetletjih najbolj
razvijalo, je bilo področje samostojnega učenja (v Sloveniji poznanega tudi po imenom
»usmerjeno samostojno učenje« in »samoizobraževanje«) – se pravi učenja, kjer odra-
sli sam vodi in usmerja svoje učenje. Čeprav se je v izobraževanju odraslih kot velika tema
pojavilo šele v 1970- in 1980-tih, je ideja samostojnega učenja (tj. da odrasli sam nadzi-
ra potek svojega učenja) že zelo stara. Kulich (v Brockett in Hiemstra, 1991), na primer, v
svojem zgodovinskem pregledu samostojnega učenja navaja primere zgodovinskih oseb-
nosti, kot so Socrates, Aleksander Veliki, Cezar in Descartes. V andragogiki pa se je teo-
rija samostojnega učenja utemeljila predvsem v delu Allena Tougha in raziskavah o učnih
projektih odraslih (Tough, 1979) . Tough se je pri svojem delu zelo opiral na raziskavo o
motivacijskih usmeritvah odraslih, ki jo je opravil Houle (1961/1993). Houle je intervjuval
22 odraslih in ugotovil tri temeljne učne usmeritve: usmeritev k ciljem, usmeritev k dejav-
nosti in usmeritev k učenju (Houle, 1993: 14–15).
Tougha so navdahnili predvsem tisti odrasli, ki so se uvrstili v skupino »na učenje
usmerjenih« udeležencev; to so bili torej tisti odrasli, pri katerih je učenje potekalo nepre-
nehoma – ko so končali z enim učenjem, so nadaljevali z drugim. V svojem delu »Učni
projekti odraslih« (Tough, 1979) je avtor raziskal pogostost in naravo tega »samo-načrt-
ovanega« učenja na vzorcu 66 odraslih. Učni projekt je opredelil kot vrsto med seboj po-
vezanih učnih epizod, ki trajajo skupaj najmanj sedem ur in so usmerjene k pridobivanju
ali ohranjanju nekega znanja ali spretnosti (Tough, 1979: 7). Glavna ugotovitev raziska-
ve je bila, da skoraj vsak človek v obdobju enega leta opravi vsaj en učni projekt in da so
odrasli v vzorcu več kot dve tretjini vseh učnih dejavnosti načrtovali, izvajali in ocenjeva-
li večinoma sami, pri ostalih pa jim je pri tem pomagal usposobljen strokovnjak. Številne
ponovitve raziskave z različnimi vzorci odraslih so v veliki meri potrdile Toughove ugo-
tovitve (gl. Brockett in Hiemstra, 1991).Veliko je bilo diskusij o tem, kaj pravzaprav se-
stavlja samostojno učenje. Avtorji, kot sta Tough (1979) in Knowles (1975), so večinoma
poudarjali pomen samostojnega učenja v okviru sistematičnega procesa oblikovanja ta-
kšne dejavnosti. Knowles (1975) je npr. predlagal, da bi se izraz nanašal na proces, v kate-
rem posameznik prevzame vodilno vlogo pri »prepoznavanju učnih potreb, oblikovanju
učnih ciljev, prepoznavanju človeških in materialnih virov za učenje, izbiranju in izvaja-
nju ustreznih strategij učenja in ocenjevanju rezultatov« (str. 18). Sčasoma so avtorji začeli
presegati te, bolj deskriptivne, opise samostojnega učenja in začeli razpravljati o tem, kaj
naj bi sploh bili cilji takega učenja (Brockett in Hiemstra, 1991), ter raziskovati osebnost-
160
