Page 155 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 155
o vedenju energijo, saj se prizadevanje povečuje toliko časa, dokler se cilj ne doseže; (3)
cilji vplivajo na vztrajnost; (4) cilji pospešujejo razvoj novih strategij, kadar stare niso več
primerne. Jasno je, da oseba, ki ima cilje, navadno dosega boljše uspehe kakor oseba brez
njih, vendar pa je pomembno tudi, kakšne cilje si postavi. Najpomembnejše so naslednje
dimenzije ciljev: specifičnost, zahtevnost, povratna informacija o napredovanju, časovna
oddaljenost ciljev in avtonomnost pri postavljanju ciljev.
Razumevanje izobraževalnih ovir
Omenili smo že, da je za ustrezno razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na udeležbo v
izobraževanju, potrebno tudi poznavanje ovir, ki odraslim to udeležbo preprečujejo. Ja-
sno je, da mora biti oseba, če se sploh udeleži izobraževanja, pripravljena in na neki način
motivirana, da se bo udeležila izobraževalnega programa, ponudba programov mora biti
ustrezna in udeležba ne sme biti omejena z pogoji, ki jo otežujejo, če že ne onemogočajo
(npr. denar, neprimeren čas, prevelika oddaljenost od doma). Če tem pogojem ni zadošče-
no, se verjetnost udeležbe seveda zelo zmanjša. Poleg tega smo že omenili, da bolj ko je ose-
ba motivirana za udeležbo, več verjetnosti je, da bo premagala ovire na poti k udeležbi v
programu. Oglejmo si torej nekaj ugotovitev glede raziskovanja udeležbe v izobraževanju.
Med najpomembnejše prispevke k razumevanju ovir sodi delo P. K. Cross (1981), ki je
povzela spoznanja Johnstona in Rivere ter Carpa in sodelavcev ter oblikovala svojo klasifi-
kacijo ovir. Ovire je razvrstila v tri skupine: situacijske, institucijske in dispozicijske. Tako
kot pri Johnstonu in Riveri je za situacijske ovire značilno, da izhajajo iz posameznikovega
trenutnega položaja in se izražajo v pomanjkanju časa, denarja, oddaljenosti kraja izobra-
ževanja itn.; dispozicijske ovire pa se povezujejo s posameznikovimi psihosocialnimi zna-
čilnostmi, kot so stališča, samopodoba, prepričanja o sposobnosti itn. Cross (1981) je do-
dala še novo kategorijo ovir, in sicer institucionalne ovire. Ta skupina ovir je sestavljena iz
vseh praks in postopkov, ki odvračajo odrasle od udeležbe v izobraževalnih dejavnostih.
Nova skupina ovir je pomembna, saj včasih tudi institucije same z neustrezno izobraževal-
no ponudbo, nerealističnimi zahtevami programa ali neprilagojeno organizacijo izobra-
ževanja onemogočajo udeležbo odraslih v programih izobraževanja in s tem prispevajo k
problemu neudeležbe.
Po mnenju P. K. Cross je najpomembnejša skupina ovir situacijska in v njej pomanjka-
nje denarja in časa. To potrjujejo tudi vse starejše in novejše raziskave, ki so jih opravili na
tem področju. Obenem pa je tudi opozorila, da je lahko pomembnost teh ovir povečana
zaradi socializacije odgovorov, ki izraža metodološko pomanjkljivost anketnih raziskav.
Pri večini anketnih raziskav so ovire navadno ugotavljali z anketnimi vprašanji ali struk-
155
cilji vplivajo na vztrajnost; (4) cilji pospešujejo razvoj novih strategij, kadar stare niso več
primerne. Jasno je, da oseba, ki ima cilje, navadno dosega boljše uspehe kakor oseba brez
njih, vendar pa je pomembno tudi, kakšne cilje si postavi. Najpomembnejše so naslednje
dimenzije ciljev: specifičnost, zahtevnost, povratna informacija o napredovanju, časovna
oddaljenost ciljev in avtonomnost pri postavljanju ciljev.
Razumevanje izobraževalnih ovir
Omenili smo že, da je za ustrezno razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na udeležbo v
izobraževanju, potrebno tudi poznavanje ovir, ki odraslim to udeležbo preprečujejo. Ja-
sno je, da mora biti oseba, če se sploh udeleži izobraževanja, pripravljena in na neki način
motivirana, da se bo udeležila izobraževalnega programa, ponudba programov mora biti
ustrezna in udeležba ne sme biti omejena z pogoji, ki jo otežujejo, če že ne onemogočajo
(npr. denar, neprimeren čas, prevelika oddaljenost od doma). Če tem pogojem ni zadošče-
no, se verjetnost udeležbe seveda zelo zmanjša. Poleg tega smo že omenili, da bolj ko je ose-
ba motivirana za udeležbo, več verjetnosti je, da bo premagala ovire na poti k udeležbi v
programu. Oglejmo si torej nekaj ugotovitev glede raziskovanja udeležbe v izobraževanju.
Med najpomembnejše prispevke k razumevanju ovir sodi delo P. K. Cross (1981), ki je
povzela spoznanja Johnstona in Rivere ter Carpa in sodelavcev ter oblikovala svojo klasifi-
kacijo ovir. Ovire je razvrstila v tri skupine: situacijske, institucijske in dispozicijske. Tako
kot pri Johnstonu in Riveri je za situacijske ovire značilno, da izhajajo iz posameznikovega
trenutnega položaja in se izražajo v pomanjkanju časa, denarja, oddaljenosti kraja izobra-
ževanja itn.; dispozicijske ovire pa se povezujejo s posameznikovimi psihosocialnimi zna-
čilnostmi, kot so stališča, samopodoba, prepričanja o sposobnosti itn. Cross (1981) je do-
dala še novo kategorijo ovir, in sicer institucionalne ovire. Ta skupina ovir je sestavljena iz
vseh praks in postopkov, ki odvračajo odrasle od udeležbe v izobraževalnih dejavnostih.
Nova skupina ovir je pomembna, saj včasih tudi institucije same z neustrezno izobraževal-
no ponudbo, nerealističnimi zahtevami programa ali neprilagojeno organizacijo izobra-
ževanja onemogočajo udeležbo odraslih v programih izobraževanja in s tem prispevajo k
problemu neudeležbe.
Po mnenju P. K. Cross je najpomembnejša skupina ovir situacijska in v njej pomanjka-
nje denarja in časa. To potrjujejo tudi vse starejše in novejše raziskave, ki so jih opravili na
tem področju. Obenem pa je tudi opozorila, da je lahko pomembnost teh ovir povečana
zaradi socializacije odgovorov, ki izraža metodološko pomanjkljivost anketnih raziskav.
Pri večini anketnih raziskav so ovire navadno ugotavljali z anketnimi vprašanji ali struk-
155
