Page 128 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 128
Samospoštovanje predstavlja pozitivno ali negativno stališče posameznika do sebe
(Rosenberg, 1989), torej gre za vrednostni vidik samopodobe. Visoko samospoštovanje
pomeni, da se posameznik sprejema takšnega, kot je, da se ceni, da je zadovoljen sam s se-
boj in da se čuti vrednega spoštovanja. Nizko samospoštovanje pa se kaže v nezadovoljstvu
s samim seboj in neodobravanju svojih lastnosti. Posameznikovo samospoštovanje se obli-
kuje skozi dva medsebojno povezana procesa (McMullin in Cairney, 2004): (i) Posame-
znik primerja svojo socialno identiteto, mnenja in sposobnosti z drugimi. V kolikor se v
primerjavi z ljudmi, s katerimi je v interakciji, počuti manjvrednega, bo to negativno vpli-
valo na njegovo samospoštovanje. (ii) Posameznik ocenjuje samega sebe skozi interakcijo
z drugimi. Nauči se videti samega sebe na način, kot ga vidijo drugi. Če pomembni drugi
posameznika ne cenijo, bo imel tudi sam o sebi negativno mnenje.
Tako kot v okviru samopodobe se tudi pri samospoštovanju mnenja o strukturi tega
konstrukta precej razlikujejo. Nekateri menijo, da gre za enodimenzionalen konstrukt
(npr. Rosenberg, 1989), drugi, da gre za večdimenzionalen pojav (Shavelson et al., 1976).
Najbolj uveljavljeno pa je prepričanje, da samospoštovanje sestavljata dve dimenziji, in si-
cer kompetentnost (splošen občutek učinkovitosti) in samougajanje (splošen občutek so-
cialne vrednosti) (Tafarodi in Swann, 2001). Samougajanje je del samospoštovanja, ki je
odvisen od družbe in se oblikuje prek zrcaljenja. Občutek kompetentnosti pa izhaja iz
splošnega občutka posameznika kot sposobne, efektivne osebe, ki se ima pod nadzorom,
iz uspešne manipulacije posameznikovega okolja in realizacij njegovih ciljev.
Rosenberg (1989) je pojmoval samospoštovanje kot osebnostno lastnost, ki je stabil-
na tako v času kot v različnih situacijah. Nekateri raziskovalci (npr. Markus in Kunda,
1986) pa zagovarjajo procesni pristop k samospoštovanju. Samospoštovanje naj bi bilo to-
rej »variabilno stališče o sebi, ki večinoma odraža temeljno oziroma standardno evalvaci-
jo sebe, vendar upošteva manjše odklone od te osnove kot funkcijo spreminjanja vlog, pri-
čakovanj, akcij in drugih karakteristik« (Kobal Grum in Avsec, 2007: 94). Tudi raziskave
potrjujejo, da situacijski faktorji lahko vplivajo na trenutne spremembe v ocenjevanju sebe
in lastne vrednosti (npr. Baumgardner et al., 1989). V nasprotju s samopodobo, kjer varia-
bilnost ne predstavlja optimalnega psihičnega funkcioniranja, v okviru samospoštovanja
novejše raziskave kažejo, da je določena mera nestabilnosti še vedno optimalna (Kernis in
Goldman, 2005). Variabilnost samospoštovanja se kaže v nihanju od pozitivnega k nega-
tivnemu vrednotenju sebe in obratno. To nihanje naj bi odražalo krhka in ranljiva občutja
lastne vrednosti, na katere vplivajo za samopodobo potencialno relevantni dogodki, ki so
lahko sproženi od zunaj (npr. kompliment) ali od znotraj (Kernis in Paradise, 2002). Kot
128
(Rosenberg, 1989), torej gre za vrednostni vidik samopodobe. Visoko samospoštovanje
pomeni, da se posameznik sprejema takšnega, kot je, da se ceni, da je zadovoljen sam s se-
boj in da se čuti vrednega spoštovanja. Nizko samospoštovanje pa se kaže v nezadovoljstvu
s samim seboj in neodobravanju svojih lastnosti. Posameznikovo samospoštovanje se obli-
kuje skozi dva medsebojno povezana procesa (McMullin in Cairney, 2004): (i) Posame-
znik primerja svojo socialno identiteto, mnenja in sposobnosti z drugimi. V kolikor se v
primerjavi z ljudmi, s katerimi je v interakciji, počuti manjvrednega, bo to negativno vpli-
valo na njegovo samospoštovanje. (ii) Posameznik ocenjuje samega sebe skozi interakcijo
z drugimi. Nauči se videti samega sebe na način, kot ga vidijo drugi. Če pomembni drugi
posameznika ne cenijo, bo imel tudi sam o sebi negativno mnenje.
Tako kot v okviru samopodobe se tudi pri samospoštovanju mnenja o strukturi tega
konstrukta precej razlikujejo. Nekateri menijo, da gre za enodimenzionalen konstrukt
(npr. Rosenberg, 1989), drugi, da gre za večdimenzionalen pojav (Shavelson et al., 1976).
Najbolj uveljavljeno pa je prepričanje, da samospoštovanje sestavljata dve dimenziji, in si-
cer kompetentnost (splošen občutek učinkovitosti) in samougajanje (splošen občutek so-
cialne vrednosti) (Tafarodi in Swann, 2001). Samougajanje je del samospoštovanja, ki je
odvisen od družbe in se oblikuje prek zrcaljenja. Občutek kompetentnosti pa izhaja iz
splošnega občutka posameznika kot sposobne, efektivne osebe, ki se ima pod nadzorom,
iz uspešne manipulacije posameznikovega okolja in realizacij njegovih ciljev.
Rosenberg (1989) je pojmoval samospoštovanje kot osebnostno lastnost, ki je stabil-
na tako v času kot v različnih situacijah. Nekateri raziskovalci (npr. Markus in Kunda,
1986) pa zagovarjajo procesni pristop k samospoštovanju. Samospoštovanje naj bi bilo to-
rej »variabilno stališče o sebi, ki večinoma odraža temeljno oziroma standardno evalvaci-
jo sebe, vendar upošteva manjše odklone od te osnove kot funkcijo spreminjanja vlog, pri-
čakovanj, akcij in drugih karakteristik« (Kobal Grum in Avsec, 2007: 94). Tudi raziskave
potrjujejo, da situacijski faktorji lahko vplivajo na trenutne spremembe v ocenjevanju sebe
in lastne vrednosti (npr. Baumgardner et al., 1989). V nasprotju s samopodobo, kjer varia-
bilnost ne predstavlja optimalnega psihičnega funkcioniranja, v okviru samospoštovanja
novejše raziskave kažejo, da je določena mera nestabilnosti še vedno optimalna (Kernis in
Goldman, 2005). Variabilnost samospoštovanja se kaže v nihanju od pozitivnega k nega-
tivnemu vrednotenju sebe in obratno. To nihanje naj bi odražalo krhka in ranljiva občutja
lastne vrednosti, na katere vplivajo za samopodobo potencialno relevantni dogodki, ki so
lahko sproženi od zunaj (npr. kompliment) ali od znotraj (Kernis in Paradise, 2002). Kot
128
