Page 127 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 127
i do zmanjšanja intrinzične motivacije, medtem ko ima tekmovalnost v nenadzorova-
nem (nekontroliranem) okolju manjši učinek na spremembe v intrinzični motivaciji, pri
čemer je bila pomemben mediator zaznava lastne avtonomnosti pri udeležencih. Podobno
je tudi Tripathi (1992) ugotovil, da neposredna tekmovalnost z drugo osebo v kombinaciji
z informacijami, vezanimi na kontrolo, vodi do boljše učinkovitosti, medtem ko posredna
tekmovalnost in povratne informacije, vezane na kompetentnost, vodijo do večje intrin-
zične motivacije. Tauer in Harackiewicz (2004) pa sta preučevala učinek tekmovalnosti
in sodelovanja na intrinzično motivacijo. Rezultati so pokazali, da tekmovalnost in sode-
lovanje sama po sebi ne povzročata razlik v zadovoljstvu ali učinkovitosti pri opravljanju
naloge. Kombinacija tekmovalnosti in sodelovanja (torej tekmovanje med skupinami) pa
je konsistentno povečevala intrinzično motivacijo in v večini primerov tudi učinkovitost.
Avtorja zaključujeta, da imata tako tekmovalno kot sodelovalno vedenje pozitivne vidike
in da lahko s strukturiranjem dejavnosti v smislu vključevanja obeh povečujemo tako in-
trinzično motivacijo kot učinkovitost.
Samospoštovanje in motivacija
Samopodobo razumemo kot množico odnosov, ki jih posameznik – zavestno ali ne-
zavedno – vzpostavlja do samega sebe (Kobal, 2000). Samopodoba je organizirana celota
lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za kate-
re je značilno, da:
a) jih posameznik – v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah – pripi-
suje samemu sebi,
b) tvorijo referenčni okvir (Musek, 1985), s katerim posameznik uravnava in usmer-
ja svoje ravnanje,
c) so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika ter z vre-
dnostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
d) so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov.
Jaz in samopodoba orientirata posameznika v stvarnosti, integrirata in nadzirata nje-
govo delovanje, ga organizirata, spodbujata in usmerjata (Musek, 2005). Težnja po vzdr-
ževanju pozitivne samopodobe in samospoštovanja je eden najmočnejših posameznikovih
motivov. Samopodoba deluje selektivno pri izboru in predelavi informacij ter skupaj z ja-
zom predstavlja osnovo posameznikove samodejavnosti in samoregulacije. Navadno delu-
jeta nezavedno, pogosto pa tudi zavestno.
127
nem (nekontroliranem) okolju manjši učinek na spremembe v intrinzični motivaciji, pri
čemer je bila pomemben mediator zaznava lastne avtonomnosti pri udeležencih. Podobno
je tudi Tripathi (1992) ugotovil, da neposredna tekmovalnost z drugo osebo v kombinaciji
z informacijami, vezanimi na kontrolo, vodi do boljše učinkovitosti, medtem ko posredna
tekmovalnost in povratne informacije, vezane na kompetentnost, vodijo do večje intrin-
zične motivacije. Tauer in Harackiewicz (2004) pa sta preučevala učinek tekmovalnosti
in sodelovanja na intrinzično motivacijo. Rezultati so pokazali, da tekmovalnost in sode-
lovanje sama po sebi ne povzročata razlik v zadovoljstvu ali učinkovitosti pri opravljanju
naloge. Kombinacija tekmovalnosti in sodelovanja (torej tekmovanje med skupinami) pa
je konsistentno povečevala intrinzično motivacijo in v večini primerov tudi učinkovitost.
Avtorja zaključujeta, da imata tako tekmovalno kot sodelovalno vedenje pozitivne vidike
in da lahko s strukturiranjem dejavnosti v smislu vključevanja obeh povečujemo tako in-
trinzično motivacijo kot učinkovitost.
Samospoštovanje in motivacija
Samopodobo razumemo kot množico odnosov, ki jih posameznik – zavestno ali ne-
zavedno – vzpostavlja do samega sebe (Kobal, 2000). Samopodoba je organizirana celota
lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za kate-
re je značilno, da:
a) jih posameznik – v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah – pripi-
suje samemu sebi,
b) tvorijo referenčni okvir (Musek, 1985), s katerim posameznik uravnava in usmer-
ja svoje ravnanje,
c) so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika ter z vre-
dnostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in
d) so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov.
Jaz in samopodoba orientirata posameznika v stvarnosti, integrirata in nadzirata nje-
govo delovanje, ga organizirata, spodbujata in usmerjata (Musek, 2005). Težnja po vzdr-
ževanju pozitivne samopodobe in samospoštovanja je eden najmočnejših posameznikovih
motivov. Samopodoba deluje selektivno pri izboru in predelavi informacij ter skupaj z ja-
zom predstavlja osnovo posameznikove samodejavnosti in samoregulacije. Navadno delu-
jeta nezavedno, pogosto pa tudi zavestno.
127
