Page 122 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 122
racija pa se nanaša na preoblikovanje teh pravil v lasten sistem, ki izhaja iz posamezni-
kovega jaza. Če obravnavamo ponotranjanje kot kontinuum, lahko posameznikova mo-
tivacija za vedenje sega od amotivacije ali nepripravljenosti za aktivnost prek pasivnega
pristanka do aktivne osebne zavezanosti. Naraščajoče ponotranjanje pa omogoča tudi ve-
čjo vztrajnost, pozitivnejše samozaznave in kvalitetnejše delo.
Motivacija za učenje in izobraževanje
V okviru povezanosti med učenjem in motivacijo za učenje rezultati študij kažejo, da
motivacija za učenje vpliva na učne strategije učencev (Watkins in Akande, 1994). Faktor-
ske analize so namreč pokazale, da se povezanost med motivacijo za učenje in učnimi stra-
tegijami izkazuje v treh oblikah pristopov učencev k učenju: (i) v obliki površinskega pri-
stopa k učenju, ki se nanaša predvsem na pomnjenje in reprodukcijo znanja, (ii) v obliki
globinskega pristopa do učenja, ki se nanaša predvsem na zanimanje za učno snov in razu-
mevanje, ter (iii) v obliki stališča do uspeha, ki se nanaša na motivacijo za najvišje možne
dosežke, tako v zvezi z učenjem kot v zvezi z akademsko samopodobo.
Na splošno je pojasnjevanje virov motivacije razdeljeno na ekstrinzične (vire, ki so
izven osebnosti) in intrinzične (osebnostne, notranje vire motivacije). Zunanji viri moti-
vacije vključujejo klasično pogojevanje, izkustveno pogojevanje, posnemanje (imitacijo) in
učenje z vživljanjem (igro vlog). Notranji viri motivacije pa se delijo na naslednja podro-
čja: telesne (biološke, fizične), umske oziroma duševne, kognitivne (mišljenjske), afektiv-
ne oziroma čustvene, konativne oziroma voljne in spiritualne (duhovne, nadosebne vire).
Aktivno ali pasivno motivacijo za učenje lahko sprožijo pozitivne ali negativne spodbu-
de, ki izhajajo bodisi iz okolja bodisi iz osebnostne strukture posameznika ali pa iz kom-
binacije obeh. Vire motivacijskih sil za učenje pri učencih delimo v šest kategorij (Dweck,
1986). Vedenjski ali zunanji viri vključujejo izvabljanje (angl. »elicitation«) s spodbuja-
njem, doseganje želenih, prijetnih posledic (nagrad) ali izogibanje neželenim, neprijetnim
posledicam in posnemanje pozitivnega vedenja. Glavni subjekti pri tem so učitelj, učenec,
starši, šola in družbeno okolje. Biološki viri zajemajo povečanje/zmanjšanje stimulacije
(vneme, gorečnosti), aktiviranje čutov (okus, dotik, vonj itd.), zmanjšanje lakote, žeje, ne-
udobja itd. in ohranjanje homeostaze oziroma ravnotežja. Glavni subjekti pri teh virih so
učenci, učitelji, starši in šola. Afektivni ali čustveni viri se nanašajo na povečanje/zmanj-
šanje čustvene disonance, povečanje dobrih občutkov, zmanjšanje slabih občutkov, pove-
čanje zaupanja vase in zmanjšanje grožnje temu zaupanju ter ohranjanje stopnje optimiz-
ma in navdušenja (navdiha). Glavni subjekti v okviru čustvenih virov so učenci in učitelji.
Kognitivni ali mišljenjski viri vključujejo ohranjanje pozornosti do nečesa zanimivega ali
122
kovega jaza. Če obravnavamo ponotranjanje kot kontinuum, lahko posameznikova mo-
tivacija za vedenje sega od amotivacije ali nepripravljenosti za aktivnost prek pasivnega
pristanka do aktivne osebne zavezanosti. Naraščajoče ponotranjanje pa omogoča tudi ve-
čjo vztrajnost, pozitivnejše samozaznave in kvalitetnejše delo.
Motivacija za učenje in izobraževanje
V okviru povezanosti med učenjem in motivacijo za učenje rezultati študij kažejo, da
motivacija za učenje vpliva na učne strategije učencev (Watkins in Akande, 1994). Faktor-
ske analize so namreč pokazale, da se povezanost med motivacijo za učenje in učnimi stra-
tegijami izkazuje v treh oblikah pristopov učencev k učenju: (i) v obliki površinskega pri-
stopa k učenju, ki se nanaša predvsem na pomnjenje in reprodukcijo znanja, (ii) v obliki
globinskega pristopa do učenja, ki se nanaša predvsem na zanimanje za učno snov in razu-
mevanje, ter (iii) v obliki stališča do uspeha, ki se nanaša na motivacijo za najvišje možne
dosežke, tako v zvezi z učenjem kot v zvezi z akademsko samopodobo.
Na splošno je pojasnjevanje virov motivacije razdeljeno na ekstrinzične (vire, ki so
izven osebnosti) in intrinzične (osebnostne, notranje vire motivacije). Zunanji viri moti-
vacije vključujejo klasično pogojevanje, izkustveno pogojevanje, posnemanje (imitacijo) in
učenje z vživljanjem (igro vlog). Notranji viri motivacije pa se delijo na naslednja podro-
čja: telesne (biološke, fizične), umske oziroma duševne, kognitivne (mišljenjske), afektiv-
ne oziroma čustvene, konativne oziroma voljne in spiritualne (duhovne, nadosebne vire).
Aktivno ali pasivno motivacijo za učenje lahko sprožijo pozitivne ali negativne spodbu-
de, ki izhajajo bodisi iz okolja bodisi iz osebnostne strukture posameznika ali pa iz kom-
binacije obeh. Vire motivacijskih sil za učenje pri učencih delimo v šest kategorij (Dweck,
1986). Vedenjski ali zunanji viri vključujejo izvabljanje (angl. »elicitation«) s spodbuja-
njem, doseganje želenih, prijetnih posledic (nagrad) ali izogibanje neželenim, neprijetnim
posledicam in posnemanje pozitivnega vedenja. Glavni subjekti pri tem so učitelj, učenec,
starši, šola in družbeno okolje. Biološki viri zajemajo povečanje/zmanjšanje stimulacije
(vneme, gorečnosti), aktiviranje čutov (okus, dotik, vonj itd.), zmanjšanje lakote, žeje, ne-
udobja itd. in ohranjanje homeostaze oziroma ravnotežja. Glavni subjekti pri teh virih so
učenci, učitelji, starši in šola. Afektivni ali čustveni viri se nanašajo na povečanje/zmanj-
šanje čustvene disonance, povečanje dobrih občutkov, zmanjšanje slabih občutkov, pove-
čanje zaupanja vase in zmanjšanje grožnje temu zaupanju ter ohranjanje stopnje optimiz-
ma in navdušenja (navdiha). Glavni subjekti v okviru čustvenih virov so učenci in učitelji.
Kognitivni ali mišljenjski viri vključujejo ohranjanje pozornosti do nečesa zanimivega ali
122
