Page 120 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 120
reba po avtonomnosti se nanaša na občutek, da je posameznik vzrok svojih akcij in da
njegovega vedenja ne uravnavajo zunanje sile oziroma pritiski. Potreba po kompetentno-
sti se nanaša na občutek sposobnosti in učinkovitosti v lastnih dejanjih, potreba po pove-
zanosti pa na občutek, da ima posameznik stalen, intimen odnos s pomembnimi drugimi.
Zadovoljitev teh potreb je po teoriji samodoločenosti nujna za psihično zdravje in posle-
dično povezana z učinkovitim funkcioniranjem posameznika. Zadovoljujemo jih lahko
prek množice vedenj, ki se lahko razlikujejo tako med posamezniki kot tudi med kultu-
rami, kljub temu pa je njihova zadovoljitev ključnega pomena za zdrav razvoj in blagosta-
nje vsakega posameznika, ne glede na to, kateri kulturi pripada. Deci (1975) meni, da je in-
trinzično motivirano vedenje prototip samodoločene aktivnosti: gre za dejavnosti, ki jih
posameznik izvaja spontano, kadar ima občutek, da lahko svobodno sledi svojim intere-
som. Skladno s teorijo samodoločenosti pa bo posameznik intrinzično motiviran za aktiv-
nost, kadar je le-ta posledica njegove lastne izbire ter kadar se pri njej čuti uspešnega in po-
vezanega s pomembnimi drugimi. Pri tem pa naj bi imeli avtonomnost in kompetentnost
nekoliko večjo vlogo kot povezanost (Deci in Ryan, 2000). Ljudje se namreč v določene
intrinzično motivirane dejavnosti pogosto vključujejo tudi sami (na primer športi, kot so
plezanje, pohodništvo, tek itd.), kar kaže na to, da odnosna opora ni osrednji dejavnik pri
ohranjanju intrinzične motivacije.
Poleg intrinzične in ekstrinzične motivacije obstaja še tretji motivacijski konstrukt, ki
ga je potrebno upoštevati, če želimo dobro razumeti človekovo vedenje, in sicer amotiva-
cija (Deci in Ryan, 1985). Posameznik je amotiviran, kadar ne zazna povezav med lastni-
mi dejanji in različnimi izidi; torej ni niti intrinzično niti ekstrinzično motiviran. Želja za
vključenost v določeno aktivnost je odsotna zaradi prenizkega vrednotenje aktivnosti ali
občutka, da posamezniku primanjkuje sposobnosti, oziroma zaradi prepričanja, da je ak-
tivnost zanj prezahtevna in da niti zelo velik napor ne bo dovolj za uspeh. Medtem ko tudi
najbolj (zunanje) kontrolirane oblike ekstrinzične motivacije vključujejo namen oziroma
cilj in motiv, pa amotivacija predstavlja nasprotje tako ekstrinzični kot intrinzični motiva-
ciji, saj je kakršen koli motiv odsoten, z njim pa tudi samodoločenost v odnosu do ciljne-
ga vedenja (Deci in Ryan, 2000). Amotivacija izvira iz nezadovoljenosti temeljnih psihič-
nih potreb in hkrati povzroča njihovo nadaljnje nezadovoljevanje, zaradi česar je povezana
tudi s slabšo učinkovitostjo in slabšim psihičnim zdravjem (Ryan et al., 1995).
Teorija samodoločenosti preučuje tudi socialne in okoljske dejavnike, ki spodbujajo in
ohranjajo oziroma zmanjšujejo posamezno vrsto motivacije (Ryan in Deci, 2000). Deci in
Ryan (1985) menita, da medosebni odnosi in strukture (nagrade, komunikacija, povratne
informacije itd.), ki vodijo k občutkom kompetentnosti med izvajanjem aktivnosti, pove-
120
njegovega vedenja ne uravnavajo zunanje sile oziroma pritiski. Potreba po kompetentno-
sti se nanaša na občutek sposobnosti in učinkovitosti v lastnih dejanjih, potreba po pove-
zanosti pa na občutek, da ima posameznik stalen, intimen odnos s pomembnimi drugimi.
Zadovoljitev teh potreb je po teoriji samodoločenosti nujna za psihično zdravje in posle-
dično povezana z učinkovitim funkcioniranjem posameznika. Zadovoljujemo jih lahko
prek množice vedenj, ki se lahko razlikujejo tako med posamezniki kot tudi med kultu-
rami, kljub temu pa je njihova zadovoljitev ključnega pomena za zdrav razvoj in blagosta-
nje vsakega posameznika, ne glede na to, kateri kulturi pripada. Deci (1975) meni, da je in-
trinzično motivirano vedenje prototip samodoločene aktivnosti: gre za dejavnosti, ki jih
posameznik izvaja spontano, kadar ima občutek, da lahko svobodno sledi svojim intere-
som. Skladno s teorijo samodoločenosti pa bo posameznik intrinzično motiviran za aktiv-
nost, kadar je le-ta posledica njegove lastne izbire ter kadar se pri njej čuti uspešnega in po-
vezanega s pomembnimi drugimi. Pri tem pa naj bi imeli avtonomnost in kompetentnost
nekoliko večjo vlogo kot povezanost (Deci in Ryan, 2000). Ljudje se namreč v določene
intrinzično motivirane dejavnosti pogosto vključujejo tudi sami (na primer športi, kot so
plezanje, pohodništvo, tek itd.), kar kaže na to, da odnosna opora ni osrednji dejavnik pri
ohranjanju intrinzične motivacije.
Poleg intrinzične in ekstrinzične motivacije obstaja še tretji motivacijski konstrukt, ki
ga je potrebno upoštevati, če želimo dobro razumeti človekovo vedenje, in sicer amotiva-
cija (Deci in Ryan, 1985). Posameznik je amotiviran, kadar ne zazna povezav med lastni-
mi dejanji in različnimi izidi; torej ni niti intrinzično niti ekstrinzično motiviran. Želja za
vključenost v določeno aktivnost je odsotna zaradi prenizkega vrednotenje aktivnosti ali
občutka, da posamezniku primanjkuje sposobnosti, oziroma zaradi prepričanja, da je ak-
tivnost zanj prezahtevna in da niti zelo velik napor ne bo dovolj za uspeh. Medtem ko tudi
najbolj (zunanje) kontrolirane oblike ekstrinzične motivacije vključujejo namen oziroma
cilj in motiv, pa amotivacija predstavlja nasprotje tako ekstrinzični kot intrinzični motiva-
ciji, saj je kakršen koli motiv odsoten, z njim pa tudi samodoločenost v odnosu do ciljne-
ga vedenja (Deci in Ryan, 2000). Amotivacija izvira iz nezadovoljenosti temeljnih psihič-
nih potreb in hkrati povzroča njihovo nadaljnje nezadovoljevanje, zaradi česar je povezana
tudi s slabšo učinkovitostjo in slabšim psihičnim zdravjem (Ryan et al., 1995).
Teorija samodoločenosti preučuje tudi socialne in okoljske dejavnike, ki spodbujajo in
ohranjajo oziroma zmanjšujejo posamezno vrsto motivacije (Ryan in Deci, 2000). Deci in
Ryan (1985) menita, da medosebni odnosi in strukture (nagrade, komunikacija, povratne
informacije itd.), ki vodijo k občutkom kompetentnosti med izvajanjem aktivnosti, pove-
120
