Page 117 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 117
Intrinzična in ekstrinzična motivacija sta osrednja pojma teorije samodoločenosti
(angl. »self-determination theory«; Deci in Ryan, 1985), ki ločuje med različnimi vrsta-
mi motivacije glede na vzroke oziroma cilje, ki spodbudijo določeno dejavnost. Intrin-
zična motivacija se tako nanaša na izvajanje neke dejavnosti, ker le-ta posameznika zani-
ma ali mu prinaša zadovoljstvo, ekstrinzična motivacija pa pomeni izvajanje aktivnosti,
ker le-ta vodi do nekega ločenega izida oziroma rezultata. Intrinzična motivacija obsta-
ja tako znotraj posameznika kot v odnosu med posameznikom in različnimi aktivnostmi
(Ryan in Deci, 2000). Ljudje so za nekatere dejavnosti intrinzično motivirani in za druge
ne, prav tako pa niso vsi intrinzično motivirani za kakršno koli specifično aktivnost. Med-
tem ko nekateri avtorji obravnavajo intrinzično motivacijo kot enoten konstrukt, pa dru-
gi raziskovalci menijo, da lahko znotraj intrinzične motivacije ločimo specifičnejše motive
(Deci, 1975). Vallerand, Blais, Briere in Pelletier (1989) so na osnovi tega opredelili tri vi-
dike intrinzične motivacije: motiv po védenju, motiv po dosežkih in motiv po občutenju
stimulacije. Motiv po védenju se nanaša na to, da posameznik izvaja določeno aktivnost za-
radi užitka in zadovoljstva, ki ga doživlja med učenjem, raziskovanjem ali prizadevanjem,
da bi razumel nekaj novega. Študentje so tako motivirani za védenje, kadar berejo literatu-
ro iz čistega užitka, ki ga doživljajo med učenjem novih stvari. Motiv po dosežkih pomeni,
da se posameznik vključuje v določene aktivnosti zaradi užitka in zadovoljstva, ki ga doži-
vlja, medtem ko poskuša nekaj doseči ali ustvariti. Bolj kot sam rezultat je torej poudarjen
proces. V kontekstu študija se ta motiv izraža na primer v tem, da se študent pri neki na-
logi poglobi v delo bolj, kot bi bilo potrebno (prebere več literature, kot je bilo zahtevano
ipd.), pri čemer mu to, da poskuša preseči samega sebe, daje zadovoljstvo. Motiv po obču-
tenju stimulacije pa se pokaže, ko se posameznik vključi v določeno aktivnost z namenom
doživljanja občutij, kot so senzorni užitki, estetska doživetja, zabava, vznemirjenje itd. Pri
študentih se ta motiv pokaže na primer takrat, ko se udeležijo predavanja zaradi vznemir-
jenja, ki ga doživljajo med diskusijami s kolegi.
Podobno sta Deci in Ryan (1991) opredelila tudi več vrst ekstrinzične motivacije. Eks-
trinzična motivacija je sprva veljala za osiromašeno vrsto motivacije, nasprotno intrinzič-
ni motivaciji. Teorija samodoločenosti pa zagovarja obstoj različnih vrst ekstrinzične mo-
tivacije, kjer nekatere sicer resnično predstavljajo osiromašene oblike motivacije, vendar pa
obstajajo tudi takšne, ki se nanašajo na aktivna, dejavna stanja in vsebujejo različne ravni
avtonomnosti. Tako si od nižje proti višji ravni samodoločenosti (in avtonomnosti) sledi-
jo zunanja regulacija, introjekcija in identifikacija. Pri zunanji regulaciji posameznik izva-
ja aktivnost, da bi zadostil zunanjim zahtevam ali pridobil določeno nagrado. Vedenje to-
rej uravnavajo dejavniki, kot so nagrade in kazni. Študent se na primer dan pred izpitom
117
(angl. »self-determination theory«; Deci in Ryan, 1985), ki ločuje med različnimi vrsta-
mi motivacije glede na vzroke oziroma cilje, ki spodbudijo določeno dejavnost. Intrin-
zična motivacija se tako nanaša na izvajanje neke dejavnosti, ker le-ta posameznika zani-
ma ali mu prinaša zadovoljstvo, ekstrinzična motivacija pa pomeni izvajanje aktivnosti,
ker le-ta vodi do nekega ločenega izida oziroma rezultata. Intrinzična motivacija obsta-
ja tako znotraj posameznika kot v odnosu med posameznikom in različnimi aktivnostmi
(Ryan in Deci, 2000). Ljudje so za nekatere dejavnosti intrinzično motivirani in za druge
ne, prav tako pa niso vsi intrinzično motivirani za kakršno koli specifično aktivnost. Med-
tem ko nekateri avtorji obravnavajo intrinzično motivacijo kot enoten konstrukt, pa dru-
gi raziskovalci menijo, da lahko znotraj intrinzične motivacije ločimo specifičnejše motive
(Deci, 1975). Vallerand, Blais, Briere in Pelletier (1989) so na osnovi tega opredelili tri vi-
dike intrinzične motivacije: motiv po védenju, motiv po dosežkih in motiv po občutenju
stimulacije. Motiv po védenju se nanaša na to, da posameznik izvaja določeno aktivnost za-
radi užitka in zadovoljstva, ki ga doživlja med učenjem, raziskovanjem ali prizadevanjem,
da bi razumel nekaj novega. Študentje so tako motivirani za védenje, kadar berejo literatu-
ro iz čistega užitka, ki ga doživljajo med učenjem novih stvari. Motiv po dosežkih pomeni,
da se posameznik vključuje v določene aktivnosti zaradi užitka in zadovoljstva, ki ga doži-
vlja, medtem ko poskuša nekaj doseči ali ustvariti. Bolj kot sam rezultat je torej poudarjen
proces. V kontekstu študija se ta motiv izraža na primer v tem, da se študent pri neki na-
logi poglobi v delo bolj, kot bi bilo potrebno (prebere več literature, kot je bilo zahtevano
ipd.), pri čemer mu to, da poskuša preseči samega sebe, daje zadovoljstvo. Motiv po obču-
tenju stimulacije pa se pokaže, ko se posameznik vključi v določeno aktivnost z namenom
doživljanja občutij, kot so senzorni užitki, estetska doživetja, zabava, vznemirjenje itd. Pri
študentih se ta motiv pokaže na primer takrat, ko se udeležijo predavanja zaradi vznemir-
jenja, ki ga doživljajo med diskusijami s kolegi.
Podobno sta Deci in Ryan (1991) opredelila tudi več vrst ekstrinzične motivacije. Eks-
trinzična motivacija je sprva veljala za osiromašeno vrsto motivacije, nasprotno intrinzič-
ni motivaciji. Teorija samodoločenosti pa zagovarja obstoj različnih vrst ekstrinzične mo-
tivacije, kjer nekatere sicer resnično predstavljajo osiromašene oblike motivacije, vendar pa
obstajajo tudi takšne, ki se nanašajo na aktivna, dejavna stanja in vsebujejo različne ravni
avtonomnosti. Tako si od nižje proti višji ravni samodoločenosti (in avtonomnosti) sledi-
jo zunanja regulacija, introjekcija in identifikacija. Pri zunanji regulaciji posameznik izva-
ja aktivnost, da bi zadostil zunanjim zahtevam ali pridobil določeno nagrado. Vedenje to-
rej uravnavajo dejavniki, kot so nagrade in kazni. Študent se na primer dan pred izpitom
117
