Page 116 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 116
stein in McPartland, 1976; Harter, 1981; Marsh, Owens, Myers in Smith, 1989). An-
derman in Maehr (1994) predpostavljata tri možne individualne vzroke upada motivaci-
je v mladostništvu: (i) razvojne spremembe, (ii) spremembe v samopodobi, ki deluje kot
motivator, in (iii) prehodi med notranjo in zunanjo motivacijo; z njimi pa se prepleta-
jo tudi spremembe v ožjem in širšem socialnem okolju, v katerem živi mladostnik. Vsem
trem individualnim dejavnikom je skupna spoznavna osnova. Avtorja namreč menita, da
je mogoče s proučevanjem motivacije v kontekstu razvoja spoznavnih procesov natanč-
neje ugotoviti vzroke upada motivacije v mladostništvu. Razvojne spremembe v spoznav-
nih procesih omogočajo spremenjeno razumevanje pojmov, kot so sposobnosti, kompe-
tentnost in inteligentnost. Avtorja ugotavljata, da na prehodu iz otroštva v mladostništvo
otroci začnejo dojemati omenjene značilnosti kot nekaj danega in trajnega. Ob takšnem
neustreznem razumevanju sposobnosti in inteligentnosti tudi kasneje niso več tako moti-
virani za učenje, saj z neuspehom kljub učenju tvegajo upad lastnega samospoštovanja in
upad spoštovanja s strani drugih. To pomeni, da samospoštovanje in samopodoba delujeta
kot motivator za mladostnikovo ravnanje in obratno. Ustrezna motivacija za učenje omo-
goča tudi razvoj pozitivne in stabilne samopodobe.
Seveda pa je potrebno upoštevati, da obstaja več vrst motivacije za učenje, ki jih v lite-
raturi običajno zasledimo pod oznakama notranja in zunanja motivacija. Notranja ali in-
trinzična motivacija je povezana z željo po učenju. McMenniman (1989: 216) jo imenuje
»želja po učenju zaradi želje same.« Berlyne (1966, po McMenniman, 1989) je menil, da je
notranja motivacija povezana s prirojeno radovednostjo v zvezi z neznanim. Novejše raz-
iskave (Harter, 1981) pa kažejo, da prirojena radovednost z odraščanjem upada, posledič-
no s tem pa tudi notranja motivacija. McMenniman (1989) poudarja, da notranja motiva-
cija spodbuja konceptualno učenje in vodi k ustvarjalnemu mišljenju. Nasprotno je, kot
pove že samo ime, zunanja ali ekstrinzična motivacija (McMenniman, 1989) tista, pri ka-
teri se posameznik uči zaradi zunanjega vzroka. To so lahko ocene, pritisk staršev, nagra-
da ob koncu šolskega leta itd. McMeniman (1989) meni, da je ta vrsta motivacije značilen
pojav v mnogih razredih.
Posebna vrsta motivacije je storilnostna motivacija. McMeniman (1989) meni, da ima-
jo visoko storilnostno motivirani posamezniki močno izraženo potrebo po uspehu. Moč-
no si prizadevajo k uspehu zaradi uspeha samega, pogosto izbirajo situacije, ki zahtevajo
visoko mero osebne odgovornosti za uspeh, pogosto so uspešni v tveganih situacijah, zato
so tudi nagnjeni k tveganemu vedenju, kjer je možnost za uspeh le petdesetodstotna. Poleg
tega najraje izbirajo naloge, ki niso niti prelahke niti pretežke, in večkrat že vnaprej pred-
vidijo, katere bodo uspešno obvladali.
116
derman in Maehr (1994) predpostavljata tri možne individualne vzroke upada motivaci-
je v mladostništvu: (i) razvojne spremembe, (ii) spremembe v samopodobi, ki deluje kot
motivator, in (iii) prehodi med notranjo in zunanjo motivacijo; z njimi pa se prepleta-
jo tudi spremembe v ožjem in širšem socialnem okolju, v katerem živi mladostnik. Vsem
trem individualnim dejavnikom je skupna spoznavna osnova. Avtorja namreč menita, da
je mogoče s proučevanjem motivacije v kontekstu razvoja spoznavnih procesov natanč-
neje ugotoviti vzroke upada motivacije v mladostništvu. Razvojne spremembe v spoznav-
nih procesih omogočajo spremenjeno razumevanje pojmov, kot so sposobnosti, kompe-
tentnost in inteligentnost. Avtorja ugotavljata, da na prehodu iz otroštva v mladostništvo
otroci začnejo dojemati omenjene značilnosti kot nekaj danega in trajnega. Ob takšnem
neustreznem razumevanju sposobnosti in inteligentnosti tudi kasneje niso več tako moti-
virani za učenje, saj z neuspehom kljub učenju tvegajo upad lastnega samospoštovanja in
upad spoštovanja s strani drugih. To pomeni, da samospoštovanje in samopodoba delujeta
kot motivator za mladostnikovo ravnanje in obratno. Ustrezna motivacija za učenje omo-
goča tudi razvoj pozitivne in stabilne samopodobe.
Seveda pa je potrebno upoštevati, da obstaja več vrst motivacije za učenje, ki jih v lite-
raturi običajno zasledimo pod oznakama notranja in zunanja motivacija. Notranja ali in-
trinzična motivacija je povezana z željo po učenju. McMenniman (1989: 216) jo imenuje
»želja po učenju zaradi želje same.« Berlyne (1966, po McMenniman, 1989) je menil, da je
notranja motivacija povezana s prirojeno radovednostjo v zvezi z neznanim. Novejše raz-
iskave (Harter, 1981) pa kažejo, da prirojena radovednost z odraščanjem upada, posledič-
no s tem pa tudi notranja motivacija. McMenniman (1989) poudarja, da notranja motiva-
cija spodbuja konceptualno učenje in vodi k ustvarjalnemu mišljenju. Nasprotno je, kot
pove že samo ime, zunanja ali ekstrinzična motivacija (McMenniman, 1989) tista, pri ka-
teri se posameznik uči zaradi zunanjega vzroka. To so lahko ocene, pritisk staršev, nagra-
da ob koncu šolskega leta itd. McMeniman (1989) meni, da je ta vrsta motivacije značilen
pojav v mnogih razredih.
Posebna vrsta motivacije je storilnostna motivacija. McMeniman (1989) meni, da ima-
jo visoko storilnostno motivirani posamezniki močno izraženo potrebo po uspehu. Moč-
no si prizadevajo k uspehu zaradi uspeha samega, pogosto izbirajo situacije, ki zahtevajo
visoko mero osebne odgovornosti za uspeh, pogosto so uspešni v tveganih situacijah, zato
so tudi nagnjeni k tveganemu vedenju, kjer je možnost za uspeh le petdesetodstotna. Poleg
tega najraje izbirajo naloge, ki niso niti prelahke niti pretežke, in večkrat že vnaprej pred-
vidijo, katere bodo uspešno obvladali.
116
