Page 101 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 101
janih državah je bralni dosežek najvišji pri dijakih, ki berejo na dan 1 do 2 uri, največja
pa je razlika v bralnem dosežku med 15-letniki, ki sploh ne berejo za zabavo, ter njihovimi
vrstniki, ki berejo približno pol ure na dan. Na osnovi primerjalne analize sklepamo, da je v
mladostnikovem vsakdanjem življenju zelo pomembno, da sprejme branje kot eno svojih pro-
stočasnih aktivnosti ter vsakodnevno bere za zabavo, pa čeprav le nekaj minut. Branje za za-
bavo pomeni, da posameznik poseže po bralnem gradivu brez zunanje ali notranje prisile,
torej da v branju uživa. Učenci, ki uživajo v branju, pa imajo tudi boljše bralne kompetence
(Schiefele, 2009). V primerjalni analizi treh držav smo ugotovili, da slovenski dijaki v ve-
čji meri kot njihovi finski in norveški vrstniki berejo le zato, da dobijo potrebne informa-
cije, in berejo le, če morajo. Slab odnos do branja je na sploh zaslediti tudi v primerjalnih
dveh državah in v povprečju OECD, kar verjetno odraža univerzalen upad bralne motiva-
cije v obdobju mladostništva. Rezultati pa tudi kažejo, da je indeks uživanja v branju mo-
čan napovednik bralne pismenosti, njegova moč napovedovanja pa je na Finskem in Nor-
veškem še višja kot v Sloveniji. Na Finskem je tudi zaznati, da so finski mladostniki bolj
notranje motivirani za branje v primerjavi s povprečjem OECD in povprečjem slovenskih
15-letnikov pri omenjenih trditvah (branje kot najljubši konjiček, vesel, če za darilo dobi
knjigo, izmenjava mnenja o prebranih knjigah). Sklepamo lahko, da je pri slovenskih mla-
dostnikih nadpovprečno prisotna zunanja motivacija za branje (berejo takrat, ko morajo),
pa tudi odpor do branja (branje kot izguba časa, knjigo prebere s težavo), manj pa je prisotno
pristno uživanje v branju. Omenjen rezultat zahteva globljo analizo vzrokov, zakaj je bra-
nje za dobršen delež slovenskih mladostnikov prej prisila kot užitek. V slovenskem prosto-
ru je kultura branja zagotovo prisotna (kaže se v družbenem spodbujanju branja otrok že v
najzgodnejših obdobjih življenja, kulturi bralne značke od vrtca naprej, domačem branju
v šoli, razvejani mreži knjižnic, tako splošnoizobraževalnih kot šolskih, bralnih kotičkih
ipd.). Vendar pa spodbujanje zanimanja in uživanja v branju ne bi smelo pomeniti le spod-
bude k čim več branja in poseganju po literaturi, ki jo predpišejo avtoritete (učitelji, star-
ši), ampak je treba pri bralnih spodbudah izhajati predvsem iz otrokovih interesov in prila-
gajati tip bralnih aktivnosti njegovim zanimanjem. Pomemben je podatek iz primerjalne
analize, da slovenski dijaki manj pogosto berejo leposlovje na lastno željo, kot je povprečje
OECD. Čeprav sta tudi Finska in Norveška pri omenjenem vprašanju pod povprečjem, je
odstotek tistih mladostnikov v teh državah, ki berejo leposlovje na lastno željo, bistveno
višji kot v Sloveniji. Zanimivo je, da slovenski 15-letniki visoko prednjačijo v pogostnosti
branja drugega bralnega gradiva (revije, časopisi, knjige, ki niso leposlovje) tako glede na
primerjane vrstnike na Finskem in Norveškem kot tudi glede na povprečje OECD. Slo-
venski mladostniki so torej še v večji meri kot njihovi vrstniki v OECD ter specifično v
101
pa je razlika v bralnem dosežku med 15-letniki, ki sploh ne berejo za zabavo, ter njihovimi
vrstniki, ki berejo približno pol ure na dan. Na osnovi primerjalne analize sklepamo, da je v
mladostnikovem vsakdanjem življenju zelo pomembno, da sprejme branje kot eno svojih pro-
stočasnih aktivnosti ter vsakodnevno bere za zabavo, pa čeprav le nekaj minut. Branje za za-
bavo pomeni, da posameznik poseže po bralnem gradivu brez zunanje ali notranje prisile,
torej da v branju uživa. Učenci, ki uživajo v branju, pa imajo tudi boljše bralne kompetence
(Schiefele, 2009). V primerjalni analizi treh držav smo ugotovili, da slovenski dijaki v ve-
čji meri kot njihovi finski in norveški vrstniki berejo le zato, da dobijo potrebne informa-
cije, in berejo le, če morajo. Slab odnos do branja je na sploh zaslediti tudi v primerjalnih
dveh državah in v povprečju OECD, kar verjetno odraža univerzalen upad bralne motiva-
cije v obdobju mladostništva. Rezultati pa tudi kažejo, da je indeks uživanja v branju mo-
čan napovednik bralne pismenosti, njegova moč napovedovanja pa je na Finskem in Nor-
veškem še višja kot v Sloveniji. Na Finskem je tudi zaznati, da so finski mladostniki bolj
notranje motivirani za branje v primerjavi s povprečjem OECD in povprečjem slovenskih
15-letnikov pri omenjenih trditvah (branje kot najljubši konjiček, vesel, če za darilo dobi
knjigo, izmenjava mnenja o prebranih knjigah). Sklepamo lahko, da je pri slovenskih mla-
dostnikih nadpovprečno prisotna zunanja motivacija za branje (berejo takrat, ko morajo),
pa tudi odpor do branja (branje kot izguba časa, knjigo prebere s težavo), manj pa je prisotno
pristno uživanje v branju. Omenjen rezultat zahteva globljo analizo vzrokov, zakaj je bra-
nje za dobršen delež slovenskih mladostnikov prej prisila kot užitek. V slovenskem prosto-
ru je kultura branja zagotovo prisotna (kaže se v družbenem spodbujanju branja otrok že v
najzgodnejših obdobjih življenja, kulturi bralne značke od vrtca naprej, domačem branju
v šoli, razvejani mreži knjižnic, tako splošnoizobraževalnih kot šolskih, bralnih kotičkih
ipd.). Vendar pa spodbujanje zanimanja in uživanja v branju ne bi smelo pomeniti le spod-
bude k čim več branja in poseganju po literaturi, ki jo predpišejo avtoritete (učitelji, star-
ši), ampak je treba pri bralnih spodbudah izhajati predvsem iz otrokovih interesov in prila-
gajati tip bralnih aktivnosti njegovim zanimanjem. Pomemben je podatek iz primerjalne
analize, da slovenski dijaki manj pogosto berejo leposlovje na lastno željo, kot je povprečje
OECD. Čeprav sta tudi Finska in Norveška pri omenjenem vprašanju pod povprečjem, je
odstotek tistih mladostnikov v teh državah, ki berejo leposlovje na lastno željo, bistveno
višji kot v Sloveniji. Zanimivo je, da slovenski 15-letniki visoko prednjačijo v pogostnosti
branja drugega bralnega gradiva (revije, časopisi, knjige, ki niso leposlovje) tako glede na
primerjane vrstnike na Finskem in Norveškem kot tudi glede na povprečje OECD. Slo-
venski mladostniki so torej še v večji meri kot njihovi vrstniki v OECD ter specifično v
101
