Page 98 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 98
Neformalno učenje? Kaj je to?
Skratka, cilj njihovih dejavnosti, tako nameren kot nenameren, je bil na-
predek v razumevanju. Asheva in Wells ugotavljata še naslednje skupne
značilnosti:
1. Oba primera sta vključevala materialna orodja, kot so besedila, ek-
sperimentalno gradivo, table in računalniki. Vsak je vključeval in-
telektualno ali simbolno orodje, npr. orise nalog, slikovne predsta-
vitve (npr. računalniške risbe živali), izrecne cilji, ki jih je predstavil
»učitelj« …
2. V obeh primerih so se udeleženci dejansko ukvarjali s pomembno
vsebino in skušali priti do rezultata, o katerem bi se strinjali. Učna
vsebina je bila (delno) predmet skupnega dogovarjanja udeležencev.
To je mogoče tudi v učilnici, če je razred organiziran kot skupnost
raziskovalnega učenja.
3. V obeh primerih je bilo potrebno, da so udeleženci prisluhnili drug
drugemu in se odzivali na zamisli drugih. V taki vsevključujoči
medsebojni interakciji je vsak udeleženec prispeval k skupnemu zna-
nju in obenem napredoval k večjemu individualnemu razumevanju
(skozi odzive na (stalne) izzive, ki so jih prinašali ravnanje in govor-
jenje drugih). Ko so udeleženci prevzemali in razvijali ideje drugih,
so obenem jasnili, poglabljali in širili svoje lastno razumevanje.
4. V obeh primerih se je razumevanje razvijalo kumulativno, v teku
časa, in je vključevalo številne povezane dejavnosti. Ko se je ena de-
javnost končala, se je začela druga, ki je, vsaj delno, temeljila na izi-
du prve dejavnosti. Tako so izidi postali posredujoče orodje za nasle-
dnjo dejavnost. V tem oziru je dialog podoben dejavnosti, ki vklju-
čuje materialna orodja, kajti razumevanje oz. pomeni, ki so nastali
kot proizvod določenih interakcij, postanejo temelj za nadaljnje in-
terakcije. Tako se tudi dialog giblje od tega, da je proces, k temu, da
je proizvod. Tako na mikro nivoju družine ali učilniške skupnosti
kot na večji, makro zgodovinski ravni, postanejo znanje in material-
ni artefakti, ki so ustvarjeni v enih dejavnostih, del virov skupnosti,
ki jih (lahko) uporabi kot orodje v prihodnjih okoliščinah.
Zaključek
Naj na koncu glavne ugotovitve članka strnem kot množico želja oz.
upov. Upam torej, da bo članek prispeval k uveljavljanju reflektiranega in
afirmativnega odnosa do naslednjih trditev:
1. Dialog in sodelovanje v skupnosti sta bistvena dejavnika in momen-
ta ustvarjalnega učenja.
Skratka, cilj njihovih dejavnosti, tako nameren kot nenameren, je bil na-
predek v razumevanju. Asheva in Wells ugotavljata še naslednje skupne
značilnosti:
1. Oba primera sta vključevala materialna orodja, kot so besedila, ek-
sperimentalno gradivo, table in računalniki. Vsak je vključeval in-
telektualno ali simbolno orodje, npr. orise nalog, slikovne predsta-
vitve (npr. računalniške risbe živali), izrecne cilji, ki jih je predstavil
»učitelj« …
2. V obeh primerih so se udeleženci dejansko ukvarjali s pomembno
vsebino in skušali priti do rezultata, o katerem bi se strinjali. Učna
vsebina je bila (delno) predmet skupnega dogovarjanja udeležencev.
To je mogoče tudi v učilnici, če je razred organiziran kot skupnost
raziskovalnega učenja.
3. V obeh primerih je bilo potrebno, da so udeleženci prisluhnili drug
drugemu in se odzivali na zamisli drugih. V taki vsevključujoči
medsebojni interakciji je vsak udeleženec prispeval k skupnemu zna-
nju in obenem napredoval k večjemu individualnemu razumevanju
(skozi odzive na (stalne) izzive, ki so jih prinašali ravnanje in govor-
jenje drugih). Ko so udeleženci prevzemali in razvijali ideje drugih,
so obenem jasnili, poglabljali in širili svoje lastno razumevanje.
4. V obeh primerih se je razumevanje razvijalo kumulativno, v teku
časa, in je vključevalo številne povezane dejavnosti. Ko se je ena de-
javnost končala, se je začela druga, ki je, vsaj delno, temeljila na izi-
du prve dejavnosti. Tako so izidi postali posredujoče orodje za nasle-
dnjo dejavnost. V tem oziru je dialog podoben dejavnosti, ki vklju-
čuje materialna orodja, kajti razumevanje oz. pomeni, ki so nastali
kot proizvod določenih interakcij, postanejo temelj za nadaljnje in-
terakcije. Tako se tudi dialog giblje od tega, da je proces, k temu, da
je proizvod. Tako na mikro nivoju družine ali učilniške skupnosti
kot na večji, makro zgodovinski ravni, postanejo znanje in material-
ni artefakti, ki so ustvarjeni v enih dejavnostih, del virov skupnosti,
ki jih (lahko) uporabi kot orodje v prihodnjih okoliščinah.
Zaključek
Naj na koncu glavne ugotovitve članka strnem kot množico želja oz.
upov. Upam torej, da bo članek prispeval k uveljavljanju reflektiranega in
afirmativnega odnosa do naslednjih trditev:
1. Dialog in sodelovanje v skupnosti sta bistvena dejavnika in momen-
ta ustvarjalnega učenja.
