Page 94 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 94
Neformalno učenje? Kaj je to?
49) RIP ima video zaslon in gumbe, na katere udeleženec učenja lahko
poljubno pritiska in s tem realizira svoje odločitve, ki zadevajo prežive-
tje imaginarne ribe po imenu Fisho, ki se razvija. Namen te interaktiv-
ne igrice je podučiti o načelih preživetja v spreminjajočem se svetu. Izbi-
re (pritisk na gumb) zajemajo habitat, reproduktivne vzorce, prehranje-
vanje, zaščito pred plenilci. Najprej se igrice dialoško lotita oče in mlajši
sin, kasneje se pridružita starejši sin in mama.
Zadevni muzejski primer ilustrira, kako so kolaborativni pogovori
istočasno proces in proizvod in da imajo različne namene: zabava, učenje
o novih idejah in reševanje problemov. Ta dialog se je razvijal med dru-
žinskimi člani in RIP, v tem smislu so ga vsi navedeni družno ustvarjali.
Vsak od navedenih udeležencev je vplival na dialog. V določenem smi-
slu je bilo tudi znanje, ki je nastajalo skozi dialog, porazdeljeno med vse-
mi petimi udeleženci.
Dodajmo še nekaj pripomb o posredovanju in o izidih. (Ash in
Wells, 2007: 45 ss)
Posredovanje
Posredovanje v kolektivnem dialogu pomaga generirati topike in
ohranja vključenost učencev. V našem primeru je RIP primarni media-
tor (učitelj): postavlja pravila, agendo in časovni okvir. Prva kolaboranta
sta bila sedemletni sin in njegov oče. Oče je posredoval sinove dejavnosti
tako, da je bral in ponavljal besedilo, da je sina spodbujal in da se je odlo-
čal zanj. Kasneje so sodelovali štirje subjekti. Medsebojna odvisnost go-
vorcev in posredujočega artefakta učinkovito ilustrira potrebo po kom-
pleksni predstavitvi dejavnosti, če želimo prikazati več kot en subjekt,
raznotero usmerjenost in izide, ki se v teku časa spreminjajo.
Biološke teme vzreje, prehranjevanja itd. so zahtevale, da vsi člani di-
aloško posredujejo drug za drugega. Na določenih točkah je bila kolabo-
racija relativno uravnotežena, na drugih točkah sta imela vodilno vlogo
oče in mlajši sin. Ideja, da razvoj zahteva čas, je sofisticirano biološko na-
čelo. Na začetku je oče bral sporočila RIP o razvojnem procesu, na kon-
cu jih je znal mlajši sin (smiselno) ponoviti. Te preživetvene teme zago-
tavljajo nujno potrebno podlago za bolj kompleksno biološko razmišlja-
nje (Ash, 1995, 2002), tako za otroke kot za odrasle. RIP se je izkazal za
to družino izkazal za odličnega »učitelja«25.
25 Tudi v izogib napačnemu razumevanju na temo posredovanja in RIP kot dobrega »učitelja« ni nika-
kor odveč opozorilo, ki ga dolgujem Nataliji Žalec, in sicer o velikem pomenu »parafraziranja«, s či-
mer je mišljeno, da določena besedila (npr. v muzeju) otroku razložimo z besedami, ki jih on razume.
Tu pa se že pokaže, da ima učenje samo z viri ali orodji, ki niso človek, seveda očitne omejitve, ker ne
more docela upoštevati subjektivnih oz. osebnih potreb učencev. V tem smislu je posredovanje bolj
49) RIP ima video zaslon in gumbe, na katere udeleženec učenja lahko
poljubno pritiska in s tem realizira svoje odločitve, ki zadevajo prežive-
tje imaginarne ribe po imenu Fisho, ki se razvija. Namen te interaktiv-
ne igrice je podučiti o načelih preživetja v spreminjajočem se svetu. Izbi-
re (pritisk na gumb) zajemajo habitat, reproduktivne vzorce, prehranje-
vanje, zaščito pred plenilci. Najprej se igrice dialoško lotita oče in mlajši
sin, kasneje se pridružita starejši sin in mama.
Zadevni muzejski primer ilustrira, kako so kolaborativni pogovori
istočasno proces in proizvod in da imajo različne namene: zabava, učenje
o novih idejah in reševanje problemov. Ta dialog se je razvijal med dru-
žinskimi člani in RIP, v tem smislu so ga vsi navedeni družno ustvarjali.
Vsak od navedenih udeležencev je vplival na dialog. V določenem smi-
slu je bilo tudi znanje, ki je nastajalo skozi dialog, porazdeljeno med vse-
mi petimi udeleženci.
Dodajmo še nekaj pripomb o posredovanju in o izidih. (Ash in
Wells, 2007: 45 ss)
Posredovanje
Posredovanje v kolektivnem dialogu pomaga generirati topike in
ohranja vključenost učencev. V našem primeru je RIP primarni media-
tor (učitelj): postavlja pravila, agendo in časovni okvir. Prva kolaboranta
sta bila sedemletni sin in njegov oče. Oče je posredoval sinove dejavnosti
tako, da je bral in ponavljal besedilo, da je sina spodbujal in da se je odlo-
čal zanj. Kasneje so sodelovali štirje subjekti. Medsebojna odvisnost go-
vorcev in posredujočega artefakta učinkovito ilustrira potrebo po kom-
pleksni predstavitvi dejavnosti, če želimo prikazati več kot en subjekt,
raznotero usmerjenost in izide, ki se v teku časa spreminjajo.
Biološke teme vzreje, prehranjevanja itd. so zahtevale, da vsi člani di-
aloško posredujejo drug za drugega. Na določenih točkah je bila kolabo-
racija relativno uravnotežena, na drugih točkah sta imela vodilno vlogo
oče in mlajši sin. Ideja, da razvoj zahteva čas, je sofisticirano biološko na-
čelo. Na začetku je oče bral sporočila RIP o razvojnem procesu, na kon-
cu jih je znal mlajši sin (smiselno) ponoviti. Te preživetvene teme zago-
tavljajo nujno potrebno podlago za bolj kompleksno biološko razmišlja-
nje (Ash, 1995, 2002), tako za otroke kot za odrasle. RIP se je izkazal za
to družino izkazal za odličnega »učitelja«25.
25 Tudi v izogib napačnemu razumevanju na temo posredovanja in RIP kot dobrega »učitelja« ni nika-
kor odveč opozorilo, ki ga dolgujem Nataliji Žalec, in sicer o velikem pomenu »parafraziranja«, s či-
mer je mišljeno, da določena besedila (npr. v muzeju) otroku razložimo z besedami, ki jih on razume.
Tu pa se že pokaže, da ima učenje samo z viri ali orodji, ki niso človek, seveda očitne omejitve, ker ne
more docela upoštevati subjektivnih oz. osebnih potreb učencev. V tem smislu je posredovanje bolj
