Page 103 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 103
ormalno pridobivanje znanja1 103
Informal Acquisition of Knowledge
Drago B. Rotar
Povzetek
Članek se ukvarja z obdelavo pojma (in polja objektov) »informalno pridobivanje
znanj« v različnih diskurzih, ki obravnavajo transmisije simbolnih konstitucij v člo-
1 Pojasnilo k uporabi izraza »informalno pridobivanje znanja« v članku: v pričujočem besedilu ne
gre za »priložnostno pridobljena znanja«. Vernakularizacija oz. »ponaševanje« tujih izrazov za vsa-
ko ceno in ob vsaki priložnosti je precej vprašljiva dejavnost z velikokrat povsem nesmiselnimi učin-
ki. Seveda ne mislim, da je samo iskanje ustreznic povsem nesmiselno, le največkrat je škodljivo za-
radi ekskomuniciranja iz znanstvenega polja, ki pri nobeni znanosti ni nacionalno, in zaradi utvare,
da je koncept kaj bolj razumljiv, če je izražen z »domačo« besedo. »Poenotenje« terminologije naj-
večkrat streže tej iluziji in praktično nikoli ne izhaja iz spoznavnih razlogov znanosti, zato pa izha-
ja iz drugih razlogov, ki so sami potrebni rigorozne analitične obravnave. To pa je glavna problema-
tika članka, ki sodi med obravnave zunaj institucijskega izobraževanja. Izenačevanje izraza informal
(ki pomeni marsikaj, le priložnostno ne) z izrazom priložnostno (occasional) odreka prvemu pravico do
obstoja, saj ga zreducira na naključno in obstransko, medtem ko poskušam v članku pokazati, da gre
za nekaj povsem drugega: po mojih ugotovitvah, ki seveda niso andragoške, ampak antropološke,
je informalno v kulturnem, torej tudi izobraževalnem, kontekstu temeljen proces, ki, poleg tega da
v njem ni prav veliko naključnega, priložnostnega ali občasnega, daleč presega okvir kakršnega koli
urjenja za neko (vselej za omejen čas) domnevno koristno početje ali za kakršne koli prostočasne,
občasne ali priložnostne dejavnosti. Informalno izobraževanje je namreč nujen del formiranja in delova-
nja posameznikove avtonomije in je prav tako nujna podlaga sleherne intelektualne dejavnosti, tudi in v
enaki meri znanosti in umetnosti. Zgled za izrivanja informalega in njegovega nadomeščanja s trivi-
alnim, ki je bliže priložnostnemu, so različna »kreativna« izobraževanja ali urjenja, ki udeležencem
vtepajo v glave vzorce hipotetično »dobrih preskušenih« praks. Drugače rečeno, informalno (neza-
povedano, nenadzorovano od instanc, samoiniciativno) je priložnostno le toliko, kolikor so vse člo-
veške dejavnosti priložnostne, ni pa niti naključno niti zunaj družbenih procesov niti sporadično. Je
ena izmed konstitutivnih podlag civilizacije, katere del smo. Nadomeščanje informalnega s »prak-
tičnimi« ali »koristnimi« spretnostmi ali s »priložnostnimi« oz. »frivolnimi« početji pa to civili-
zacijo spodjeda. Informalno, ne pa priložnostno, pridobivanje znanj je nujna sestavina znanstvene in
kulturne ustvarjalnosti, brez katere ni te ustvarjalnosti, ki je ni mogoče zapovedati, jo pa je mogoče
zatreti (in ponekod se je to povsem posrečilo) prav s pomočjo imperativnih poenotenj v resnici hete-
rogenih stvari.
Informal Acquisition of Knowledge
Drago B. Rotar
Povzetek
Članek se ukvarja z obdelavo pojma (in polja objektov) »informalno pridobivanje
znanj« v različnih diskurzih, ki obravnavajo transmisije simbolnih konstitucij v člo-
1 Pojasnilo k uporabi izraza »informalno pridobivanje znanja« v članku: v pričujočem besedilu ne
gre za »priložnostno pridobljena znanja«. Vernakularizacija oz. »ponaševanje« tujih izrazov za vsa-
ko ceno in ob vsaki priložnosti je precej vprašljiva dejavnost z velikokrat povsem nesmiselnimi učin-
ki. Seveda ne mislim, da je samo iskanje ustreznic povsem nesmiselno, le največkrat je škodljivo za-
radi ekskomuniciranja iz znanstvenega polja, ki pri nobeni znanosti ni nacionalno, in zaradi utvare,
da je koncept kaj bolj razumljiv, če je izražen z »domačo« besedo. »Poenotenje« terminologije naj-
večkrat streže tej iluziji in praktično nikoli ne izhaja iz spoznavnih razlogov znanosti, zato pa izha-
ja iz drugih razlogov, ki so sami potrebni rigorozne analitične obravnave. To pa je glavna problema-
tika članka, ki sodi med obravnave zunaj institucijskega izobraževanja. Izenačevanje izraza informal
(ki pomeni marsikaj, le priložnostno ne) z izrazom priložnostno (occasional) odreka prvemu pravico do
obstoja, saj ga zreducira na naključno in obstransko, medtem ko poskušam v članku pokazati, da gre
za nekaj povsem drugega: po mojih ugotovitvah, ki seveda niso andragoške, ampak antropološke,
je informalno v kulturnem, torej tudi izobraževalnem, kontekstu temeljen proces, ki, poleg tega da
v njem ni prav veliko naključnega, priložnostnega ali občasnega, daleč presega okvir kakršnega koli
urjenja za neko (vselej za omejen čas) domnevno koristno početje ali za kakršne koli prostočasne,
občasne ali priložnostne dejavnosti. Informalno izobraževanje je namreč nujen del formiranja in delova-
nja posameznikove avtonomije in je prav tako nujna podlaga sleherne intelektualne dejavnosti, tudi in v
enaki meri znanosti in umetnosti. Zgled za izrivanja informalega in njegovega nadomeščanja s trivi-
alnim, ki je bliže priložnostnemu, so različna »kreativna« izobraževanja ali urjenja, ki udeležencem
vtepajo v glave vzorce hipotetično »dobrih preskušenih« praks. Drugače rečeno, informalno (neza-
povedano, nenadzorovano od instanc, samoiniciativno) je priložnostno le toliko, kolikor so vse člo-
veške dejavnosti priložnostne, ni pa niti naključno niti zunaj družbenih procesov niti sporadično. Je
ena izmed konstitutivnih podlag civilizacije, katere del smo. Nadomeščanje informalnega s »prak-
tičnimi« ali »koristnimi« spretnostmi ali s »priložnostnimi« oz. »frivolnimi« početji pa to civili-
zacijo spodjeda. Informalno, ne pa priložnostno, pridobivanje znanj je nujna sestavina znanstvene in
kulturne ustvarjalnosti, brez katere ni te ustvarjalnosti, ki je ni mogoče zapovedati, jo pa je mogoče
zatreti (in ponekod se je to povsem posrečilo) prav s pomočjo imperativnih poenotenj v resnici hete-
rogenih stvari.
