Page 89 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 89
neformalno učenje in dialog 89
oz. njihovih segmentih.18 Eden od njih je tudi participativna demokraci-
ja. (Schugurensky, 2007: 169.)
Kljub nekaterim odprtim vprašanjem zamisel situacijskega učenja
vsekakor daje določene temeljne ugotovitve oz. smernice za učno prakso:
1. Eksternalistični (antiinternalistični oz. antiindividualistični) po-
gled na učenje. Učenje ni nekaj, kar poteka samo v »glavi«, »umu«,
»možganih«, »telesu« ipd. posameznika, ampak je nekaj, česar na-
čelno ne moremo ustrezno opisati brez upoštevanja odnosov med
ljudmi. Učenja ni mogoče ustrezno opisati/razložiti/razumeti brez
opisa/razlage/razumevanja pogojev, ki ljudi povežejo in ki sploh na-
pravijo določeno informacijo relevantno. Učenje ni stvar posame-
znika in njegovih načeloma nerelacijskih kakovosti, značilnosti ali
stanj, ampak je del določenih komunikacij in praks, katerih del je
posameznik. Ključna termina učenja sta udeleženost posameznika
v življenju skupnosti oziroma vključenost posameznika v življenjske
prakse skupnosti, kar pa neizogibno pomeni, da je tudi skupnost ve-
dno bolj udeležena na življenju posameznika.
2. Naloga izobraževalca je, da »učenci« postanejo čim bolj udeleženi v
skupnostih določenih praks.
3. Učenje je del vsakodnevnega življenja, iz česar izhaja, da sta reševanje
problemov in učenje iz izkušnje osrednja momenta procesa učenja.
Poudarjanje »geografije« ali »terena«19 učenja
Zagovorniki tega pristopa poudarjajo vlogo (kulturno zagotovlje-
nih) sredstev, orodij, virov, do katerih imajo ljudje dostop, za proces uče-
nja. Ti viri so knjižnice, dostop do medmrežja pa tudi svinčniki, papir …
V tem smislu je Gardner zapisal, da je predstava o inteligenci kot poraz-
deljeni v svetu ustreznejša od tiste, ki jo predstavlja, kot da je »v glavi«
(Gardner, 1999: 24). Zato mora imeti obravnava oz. upoštevanje sku-
pnih, družbeno posredovanih dejavnosti v konkretnih kulturnih kon
tekstih pomembno mesto v našem ukvarjanju z učenjem.
Dialoško raziskovanje20
Doris Ash in Gordon Wells, sledeč idejam, ki izvirajo iz del Vigot-
skega in Deweya, menita, da mora biti srce izobraževanja, bodisi formal-
18 Freire je zelo poudarjal refleksijo ob izkušnji oz. konkretni stvarnosti in seveda kritičnost, se pravi
zadržanje osebe, ki ne zgolj (trpno) sprejema (tistega, kar jo poučujejo v šoli).
19 Izraza geografija in teren (ang. terrain) v pomenu (kulturno zagotovljenih) sredstev in virov učenja je
uporabil Mark K. Smith (cf. Smith 1999). Zdita se mi zelo posrečena, zato ju uporabljam tudi sam.
20 Cf. Ash in Wells, 2007.
oz. njihovih segmentih.18 Eden od njih je tudi participativna demokraci-
ja. (Schugurensky, 2007: 169.)
Kljub nekaterim odprtim vprašanjem zamisel situacijskega učenja
vsekakor daje določene temeljne ugotovitve oz. smernice za učno prakso:
1. Eksternalistični (antiinternalistični oz. antiindividualistični) po-
gled na učenje. Učenje ni nekaj, kar poteka samo v »glavi«, »umu«,
»možganih«, »telesu« ipd. posameznika, ampak je nekaj, česar na-
čelno ne moremo ustrezno opisati brez upoštevanja odnosov med
ljudmi. Učenja ni mogoče ustrezno opisati/razložiti/razumeti brez
opisa/razlage/razumevanja pogojev, ki ljudi povežejo in ki sploh na-
pravijo določeno informacijo relevantno. Učenje ni stvar posame-
znika in njegovih načeloma nerelacijskih kakovosti, značilnosti ali
stanj, ampak je del določenih komunikacij in praks, katerih del je
posameznik. Ključna termina učenja sta udeleženost posameznika
v življenju skupnosti oziroma vključenost posameznika v življenjske
prakse skupnosti, kar pa neizogibno pomeni, da je tudi skupnost ve-
dno bolj udeležena na življenju posameznika.
2. Naloga izobraževalca je, da »učenci« postanejo čim bolj udeleženi v
skupnostih določenih praks.
3. Učenje je del vsakodnevnega življenja, iz česar izhaja, da sta reševanje
problemov in učenje iz izkušnje osrednja momenta procesa učenja.
Poudarjanje »geografije« ali »terena«19 učenja
Zagovorniki tega pristopa poudarjajo vlogo (kulturno zagotovlje-
nih) sredstev, orodij, virov, do katerih imajo ljudje dostop, za proces uče-
nja. Ti viri so knjižnice, dostop do medmrežja pa tudi svinčniki, papir …
V tem smislu je Gardner zapisal, da je predstava o inteligenci kot poraz-
deljeni v svetu ustreznejša od tiste, ki jo predstavlja, kot da je »v glavi«
(Gardner, 1999: 24). Zato mora imeti obravnava oz. upoštevanje sku-
pnih, družbeno posredovanih dejavnosti v konkretnih kulturnih kon
tekstih pomembno mesto v našem ukvarjanju z učenjem.
Dialoško raziskovanje20
Doris Ash in Gordon Wells, sledeč idejam, ki izvirajo iz del Vigot-
skega in Deweya, menita, da mora biti srce izobraževanja, bodisi formal-
18 Freire je zelo poudarjal refleksijo ob izkušnji oz. konkretni stvarnosti in seveda kritičnost, se pravi
zadržanje osebe, ki ne zgolj (trpno) sprejema (tistega, kar jo poučujejo v šoli).
19 Izraza geografija in teren (ang. terrain) v pomenu (kulturno zagotovljenih) sredstev in virov učenja je
uporabil Mark K. Smith (cf. Smith 1999). Zdita se mi zelo posrečena, zato ju uporabljam tudi sam.
20 Cf. Ash in Wells, 2007.
