Page 90 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 90
Neformalno učenje? Kaj je to?
nega ali neformalnega, praksa dialoškega izobraževanja. (Ash in Wells,
2007: 36.)
Pojem raziskovanja (ang. inquiry) jemljeta avtorja od konstruktiviz-
ma (Piaget, 1952). Učenec je dejaven in konstruira znanje iz tega, kar ve.
Konstruira ga skozi materialne in simbolne interakcije. Učenec ni pasi-
ven prejemnik znanja, ampak ga sam gradi (Ash in Wells, 2007: 35–36).
Raziskovanje je dejaven proces, ki je problemsko usmerjen in vodi h gra-
ditvi znanja. Zahteva dejavno udeleženost učencev, ki poteka z upora-
bo orodja. Učenje ne poteka izolirano od okolja in ga tako izoliranega
ne moremo uspešno razumeti. Če hočemo učenje razumeti, se moramo
osredotočiti na več posameznikov, ki so v medsebojni interakciji in ki
so umeščeni v bogato kulturno okolje. Vigotski (1987) je dokazoval, da
do učenja prihaja v združenih, skupnih dejavnostih in da se učenje pri-
lagaja tem dejavnostim. Da bi rešili tekoče ali sodobne probleme, udele-
ženci v procesu učenja uporabljajo orodja, v katerih so utelešena odkri-
tja in dosežki njihovega kulturnega okolja. Sodelovalna in ciljno usmer-
jena dejavnost preobrazi okolje, v katerem poteka, oz. svojo tekočo situ-
acijo in celo orodje, saj omogoči njegovo nadaljnjo uporabo na nove na-
čine. Poleg tega, in to je še bolj pomembno, združena dejavnost povzro-
či preobrazbo znanja, spretnosti in tudi identitet udeležencev (Penuel in
Wertsch, 1995).
Danes se izraza ‚sociokulturen‘ in ‚socialno konstruktivističen‘ po-
gosto uporabljata za vigotskijanske teorije, ki so postale glavni vpliv na
naše razumevanje in oblikovanje kompleksnega učenja in učnih okolij
(Brown in Campione, 1996). Zelo pogosto je oblikovanje kolaborativ-
nih skupnosti graditve znanja v učilnicah, veliko manj pa je bilo do sedaj
tega oblikovanja zunaj učilnic. Tako so nam šele v zadnjem času na raz-
polago muzejski primeri sociokulturnega učenja (Leinhardt, Crowely in
Knutson, 2002; Paris, 2002). Nekatera raziskovanja prav posebej razi-
skujejo dialoško raziskovanje v neformalnih okoljih (Ash, 2003).
Ash in Wells (2007) raziskujeta podobnosti in razlike med dialo-
škim raziskovanjem v formalnih in neformalnih okoljih, pri tem pa upo-
rabljata dognanja Deweya, Piageta in Vigotskega. Na tak način želita
priti do bolj splošne teorije učenja, ki bi jo lahko uporabljali za vse kon-
tekste učenja. (ibid.: 36.)
Velik pomen pripisujeta (v okviru tako formalnega kot neformalne-
ga izobraževanja) dialoškemu raziskovanju. Podala sta razlago Vigotski-
jeve teorije učenja in razvoja in z njo povezane teorije dejavnosti. To te-
orijo sta uporabila pri analizi skupnih dejavnosti tako v učilnici (okvir
nega ali neformalnega, praksa dialoškega izobraževanja. (Ash in Wells,
2007: 36.)
Pojem raziskovanja (ang. inquiry) jemljeta avtorja od konstruktiviz-
ma (Piaget, 1952). Učenec je dejaven in konstruira znanje iz tega, kar ve.
Konstruira ga skozi materialne in simbolne interakcije. Učenec ni pasi-
ven prejemnik znanja, ampak ga sam gradi (Ash in Wells, 2007: 35–36).
Raziskovanje je dejaven proces, ki je problemsko usmerjen in vodi h gra-
ditvi znanja. Zahteva dejavno udeleženost učencev, ki poteka z upora-
bo orodja. Učenje ne poteka izolirano od okolja in ga tako izoliranega
ne moremo uspešno razumeti. Če hočemo učenje razumeti, se moramo
osredotočiti na več posameznikov, ki so v medsebojni interakciji in ki
so umeščeni v bogato kulturno okolje. Vigotski (1987) je dokazoval, da
do učenja prihaja v združenih, skupnih dejavnostih in da se učenje pri-
lagaja tem dejavnostim. Da bi rešili tekoče ali sodobne probleme, udele-
ženci v procesu učenja uporabljajo orodja, v katerih so utelešena odkri-
tja in dosežki njihovega kulturnega okolja. Sodelovalna in ciljno usmer-
jena dejavnost preobrazi okolje, v katerem poteka, oz. svojo tekočo situ-
acijo in celo orodje, saj omogoči njegovo nadaljnjo uporabo na nove na-
čine. Poleg tega, in to je še bolj pomembno, združena dejavnost povzro-
či preobrazbo znanja, spretnosti in tudi identitet udeležencev (Penuel in
Wertsch, 1995).
Danes se izraza ‚sociokulturen‘ in ‚socialno konstruktivističen‘ po-
gosto uporabljata za vigotskijanske teorije, ki so postale glavni vpliv na
naše razumevanje in oblikovanje kompleksnega učenja in učnih okolij
(Brown in Campione, 1996). Zelo pogosto je oblikovanje kolaborativ-
nih skupnosti graditve znanja v učilnicah, veliko manj pa je bilo do sedaj
tega oblikovanja zunaj učilnic. Tako so nam šele v zadnjem času na raz-
polago muzejski primeri sociokulturnega učenja (Leinhardt, Crowely in
Knutson, 2002; Paris, 2002). Nekatera raziskovanja prav posebej razi-
skujejo dialoško raziskovanje v neformalnih okoljih (Ash, 2003).
Ash in Wells (2007) raziskujeta podobnosti in razlike med dialo-
škim raziskovanjem v formalnih in neformalnih okoljih, pri tem pa upo-
rabljata dognanja Deweya, Piageta in Vigotskega. Na tak način želita
priti do bolj splošne teorije učenja, ki bi jo lahko uporabljali za vse kon-
tekste učenja. (ibid.: 36.)
Velik pomen pripisujeta (v okviru tako formalnega kot neformalne-
ga izobraževanja) dialoškemu raziskovanju. Podala sta razlago Vigotski-
jeve teorije učenja in razvoja in z njo povezane teorije dejavnosti. To te-
orijo sta uporabila pri analizi skupnih dejavnosti tako v učilnici (okvir
