Page 85 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 85
neformalno učenje in dialog 85
ni tako poudarjena zgolj kognitivno-diskurzivna raven, ampak zajema
celotno osebo in širši spekter komunikacije, ne samo med učiteljem in
učenci, ampak tud med učenci samimi. Veliko je nebesednega komuni-
ciranja in nebesednega prenašanja znanja. Veliko je nebesednega dialo-
ga, kajti dialog je komunikacija, ki nikakor ni omejena samo na verbal-
no komuniciranje. Tak celovit, neokrnjen dialog, ki ne vključuje samo
verbalne komunikacije, pri katerem ne gre samo za komunikacijo ne eni
»osi« (učitelj – učenec), ampak tudi na drugih »oseh« (npr. učenec –
učenec) itd., pa šele praktično omogoča resnično načenjanje in obravna-
vo tem, ki so v določeni družbi tabu.
Pri obravnavanju tabu tem neke družbe so tako učitelji kot učen-
ci bolj izpostavljeni sankcioniranju zaradi kršenja tabuja. Slovit primer
takega kršenja tabujev predstavlja Sokrat, ki je svoje kršenje tabujev pla-
čal z življenjem. Bržkone si Sokrata težko predstavljamo kot učitelja, ki
bi moral slediti kurikulu in bi ga utesnjeval okvir kake tipične ustanove
formalnega izobraževanja.12 Podobno (in v določenem oziru še bolj) to
velja za sokratika, kinika Diogenesa, ki se je razglasil za državljana sve-
ta in zavračal vsakršno podrejenost kaki instituciji, in sicer sledeč svoji
osrednji vrednoti – govoriti tisto, kar želim, ne pustiti si vzeti pravice in
možnosti, da povem svoje mnenje. (Nussbaum, 1997) Diogenes je s svo-
jim načinom življenja in z ravnanjem izzival in poučeval družbo, v kate-
ri je živel, na svoj način ji je omogočal, da zagleda v ogledalu svoj odsev
in se zave svoje kulturne in druge pogojenosti ter omejenosti. Tako iz vi-
rov vemo, da je Diogenes, ki je živel v sodu, javno masturbiral in javno je-
del, použival svoje obroke. (ibid.) Slednje je bilo šok in atrakcija obenem
za takratno grško družbo, za njegovo okolje, v katerem so vsi ostali jedli
v intimi in se jim je zdelo javno uživanje hrane nekaj nenaravnega.13 Po-
mislimo, kakšna bi se jim zdela naša današnja kultura javnega prehra-
njevanja, npr. v Sloveniji, da o kakšnih ZDA sploh ne govorimo. Na Di-
ogenesa lahko gledamo kot na svojevrstnega neformalnega izobraževal-
ca, ki se v okvirih formalnega izobraževanja ne bi mogel lotiti tabu tem.
V formalnem izobraževanju se namreč izražajo tudi odnosi v družbi –
dominantne sile uveljavljajo kulturo, ki jih določa. Iz zgodovinskega ra-
zvoja družbe pa lahko razberemo, da so se ključni premiki, bodisi v zna-
12 Nenazadnje Sokrat ni pisal in za tako držo obstajajo dobri razlogi. Pisno besedilo lahko kaj hitro do-
živi usodo otroka brez staršev: nikogar ni, ki bi ga ustrezno zagovarjal ali branil. Tudi Sokratov uče-
nec Platon, sicer bleščeč pisec, glede najpomembnejših reči ni zaupal pisani besedi (cf. Platon, 2004;
Reale, 2002).
13 Obenem pa viri ne poročajo o tem, da bi Diogenes javno opravljal malo in veliko potrebo, četudi
lahko domnevamo, da jo je. To kaže na to, da se to takratnim Grkom ni zdelo nič posebnega (v
nasprotju z javnim prehranjevanjem). (Cf. Nussbaum, 1997)
ni tako poudarjena zgolj kognitivno-diskurzivna raven, ampak zajema
celotno osebo in širši spekter komunikacije, ne samo med učiteljem in
učenci, ampak tud med učenci samimi. Veliko je nebesednega komuni-
ciranja in nebesednega prenašanja znanja. Veliko je nebesednega dialo-
ga, kajti dialog je komunikacija, ki nikakor ni omejena samo na verbal-
no komuniciranje. Tak celovit, neokrnjen dialog, ki ne vključuje samo
verbalne komunikacije, pri katerem ne gre samo za komunikacijo ne eni
»osi« (učitelj – učenec), ampak tudi na drugih »oseh« (npr. učenec –
učenec) itd., pa šele praktično omogoča resnično načenjanje in obravna-
vo tem, ki so v določeni družbi tabu.
Pri obravnavanju tabu tem neke družbe so tako učitelji kot učen-
ci bolj izpostavljeni sankcioniranju zaradi kršenja tabuja. Slovit primer
takega kršenja tabujev predstavlja Sokrat, ki je svoje kršenje tabujev pla-
čal z življenjem. Bržkone si Sokrata težko predstavljamo kot učitelja, ki
bi moral slediti kurikulu in bi ga utesnjeval okvir kake tipične ustanove
formalnega izobraževanja.12 Podobno (in v določenem oziru še bolj) to
velja za sokratika, kinika Diogenesa, ki se je razglasil za državljana sve-
ta in zavračal vsakršno podrejenost kaki instituciji, in sicer sledeč svoji
osrednji vrednoti – govoriti tisto, kar želim, ne pustiti si vzeti pravice in
možnosti, da povem svoje mnenje. (Nussbaum, 1997) Diogenes je s svo-
jim načinom življenja in z ravnanjem izzival in poučeval družbo, v kate-
ri je živel, na svoj način ji je omogočal, da zagleda v ogledalu svoj odsev
in se zave svoje kulturne in druge pogojenosti ter omejenosti. Tako iz vi-
rov vemo, da je Diogenes, ki je živel v sodu, javno masturbiral in javno je-
del, použival svoje obroke. (ibid.) Slednje je bilo šok in atrakcija obenem
za takratno grško družbo, za njegovo okolje, v katerem so vsi ostali jedli
v intimi in se jim je zdelo javno uživanje hrane nekaj nenaravnega.13 Po-
mislimo, kakšna bi se jim zdela naša današnja kultura javnega prehra-
njevanja, npr. v Sloveniji, da o kakšnih ZDA sploh ne govorimo. Na Di-
ogenesa lahko gledamo kot na svojevrstnega neformalnega izobraževal-
ca, ki se v okvirih formalnega izobraževanja ne bi mogel lotiti tabu tem.
V formalnem izobraževanju se namreč izražajo tudi odnosi v družbi –
dominantne sile uveljavljajo kulturo, ki jih določa. Iz zgodovinskega ra-
zvoja družbe pa lahko razberemo, da so se ključni premiki, bodisi v zna-
12 Nenazadnje Sokrat ni pisal in za tako držo obstajajo dobri razlogi. Pisno besedilo lahko kaj hitro do-
živi usodo otroka brez staršev: nikogar ni, ki bi ga ustrezno zagovarjal ali branil. Tudi Sokratov uče-
nec Platon, sicer bleščeč pisec, glede najpomembnejših reči ni zaupal pisani besedi (cf. Platon, 2004;
Reale, 2002).
13 Obenem pa viri ne poročajo o tem, da bi Diogenes javno opravljal malo in veliko potrebo, četudi
lahko domnevamo, da jo je. To kaže na to, da se to takratnim Grkom ni zdelo nič posebnega (v
nasprotju z javnim prehranjevanjem). (Cf. Nussbaum, 1997)
