Page 81 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 81
neformalno učenje in dialog 81
kaj predstavljeno (Livingstonovo) shemo, če hočemo, da bo naše mišlje-
nje natančnejše in ustreznejše stvarnosti.
Sicer pa je že sama trditev o uveljavljenosti trodelne delitve disku-
tabilna. Že dejstvo, da je pojmovno shemo, ki jo pojasnjujem in upo-
rabljam v pričujočem članku, predlagal Livingstone, ki je na področju
edukacije znanstvenik svetovnega slovesa, kaže na to. Poleg tega je bila
razprava, v kateri Livingstone predlaga delitev, ki jo zagovarjam, uvršče-
na v elitni zbornik, pri katerem že njegov podnaslov (the informal edu-
cation reader) sugerira, da v njem ni kakšnih nedomišljenih, neutemelje-
nih ali premalo uveljavljenih domislic.8
Pri pojmovniku, ki ga uporabljam, potemtakem ne gre za kakšne po-
ljubne ali ad hoc pojmovne distinkcije, ampak za logično usklajeno in ko-
herentno pojmovno shemo, preverjeno skozi natančno lastno analizo in
refleksijo, ki se opira na predloge in dognanja enega največjih poznaval-
cev in zaslužnih znanstvenikov na področju edukacije, zelo podrobno
in več kot dobro seznanjenega tako z bolj teoretsko usmerjenimi razpra-
vami kot tudi s konkretnim stanjem in empiričnimi raziskavami na po-
dročju edukacije. Kot tak je zelo pristojen za razvijanje skladnega ter pri-
mernega pojmovnika.
Učenje, izobraževanje in družbena verifikacija
Učenje je splošnejši pojem kot izobraževanje, ki je samo ena oblika
učenja. Praktično pri vseh spremembah pri človeku9 (tako kognitivnih
kot vrednotnih, čustvenih, duhovnih …) gre lahko za učenje. Učenje je
zavedno in nezavedno. Tudi nezavedno učenje lahko ozavestimo in obe-
ležimo njegove izide (npr. skozi postopke ugotavljanja znanja – npr. kaj
sem se naučil v različnih položajih). Največ nezavednega učenja lahko
opazujemo pri učenju medosebnih odnosov in pri oblikovanju samopo-
dobe. Večinoma gre za stvari, ki so povezane s kulturo, načinom življe-
nja, povezane so s čustvi in z učenjem čustev, z vrednotami, tudi vrlina-
mi, ki jih največkrat nezavedno posnemamo in sprejemamo kot veljav-
ne že v zgodnjem otroštvu, pa tudi pozneje. Tako na primer strokovnja-
8 Še nekaj podatkov o Livingstonu, ki dovolj pričajo o njegovi znanstveni pristojnosti za uveljavljanje
primernega pojmovnika oz. terminologije: »D. W. Livingstone je predstojnik Centra za preučeva-
nje edukacije in dela na OISE/UT (Centre for Study of Education and Work at OISE/UT). Vodil
je prvi kanadski nacionalni prikaz praks priložnostnega učenja. Med njegovimi zadnjimi publikaci-
jami so naslednja dela: Public Attitudes towards Education in Ontario 2000; Down-to-Earth People; The
Education-Jobs Gap; Working and learning in Information Age; in Hidden Diemsons of the Knowledge Socie-
ty, ki razširja dejavnostno teorijo na učenje, ki temelji na študijah primerov z /…/ delavci in njihovimi
družinami.« (Bekerman & Burbules & Silberman-Keller (eds.) 2007, 305)
9 In seveda ne samo pri človeku – učenje kot tako seveda ni razlikovalna značilnost človeka.
kaj predstavljeno (Livingstonovo) shemo, če hočemo, da bo naše mišlje-
nje natančnejše in ustreznejše stvarnosti.
Sicer pa je že sama trditev o uveljavljenosti trodelne delitve disku-
tabilna. Že dejstvo, da je pojmovno shemo, ki jo pojasnjujem in upo-
rabljam v pričujočem članku, predlagal Livingstone, ki je na področju
edukacije znanstvenik svetovnega slovesa, kaže na to. Poleg tega je bila
razprava, v kateri Livingstone predlaga delitev, ki jo zagovarjam, uvršče-
na v elitni zbornik, pri katerem že njegov podnaslov (the informal edu-
cation reader) sugerira, da v njem ni kakšnih nedomišljenih, neutemelje-
nih ali premalo uveljavljenih domislic.8
Pri pojmovniku, ki ga uporabljam, potemtakem ne gre za kakšne po-
ljubne ali ad hoc pojmovne distinkcije, ampak za logično usklajeno in ko-
herentno pojmovno shemo, preverjeno skozi natančno lastno analizo in
refleksijo, ki se opira na predloge in dognanja enega največjih poznaval-
cev in zaslužnih znanstvenikov na področju edukacije, zelo podrobno
in več kot dobro seznanjenega tako z bolj teoretsko usmerjenimi razpra-
vami kot tudi s konkretnim stanjem in empiričnimi raziskavami na po-
dročju edukacije. Kot tak je zelo pristojen za razvijanje skladnega ter pri-
mernega pojmovnika.
Učenje, izobraževanje in družbena verifikacija
Učenje je splošnejši pojem kot izobraževanje, ki je samo ena oblika
učenja. Praktično pri vseh spremembah pri človeku9 (tako kognitivnih
kot vrednotnih, čustvenih, duhovnih …) gre lahko za učenje. Učenje je
zavedno in nezavedno. Tudi nezavedno učenje lahko ozavestimo in obe-
ležimo njegove izide (npr. skozi postopke ugotavljanja znanja – npr. kaj
sem se naučil v različnih položajih). Največ nezavednega učenja lahko
opazujemo pri učenju medosebnih odnosov in pri oblikovanju samopo-
dobe. Večinoma gre za stvari, ki so povezane s kulturo, načinom življe-
nja, povezane so s čustvi in z učenjem čustev, z vrednotami, tudi vrlina-
mi, ki jih največkrat nezavedno posnemamo in sprejemamo kot veljav-
ne že v zgodnjem otroštvu, pa tudi pozneje. Tako na primer strokovnja-
8 Še nekaj podatkov o Livingstonu, ki dovolj pričajo o njegovi znanstveni pristojnosti za uveljavljanje
primernega pojmovnika oz. terminologije: »D. W. Livingstone je predstojnik Centra za preučeva-
nje edukacije in dela na OISE/UT (Centre for Study of Education and Work at OISE/UT). Vodil
je prvi kanadski nacionalni prikaz praks priložnostnega učenja. Med njegovimi zadnjimi publikaci-
jami so naslednja dela: Public Attitudes towards Education in Ontario 2000; Down-to-Earth People; The
Education-Jobs Gap; Working and learning in Information Age; in Hidden Diemsons of the Knowledge Socie-
ty, ki razširja dejavnostno teorijo na učenje, ki temelji na študijah primerov z /…/ delavci in njihovimi
družinami.« (Bekerman & Burbules & Silberman-Keller (eds.) 2007, 305)
9 In seveda ne samo pri človeku – učenje kot tako seveda ni razlikovalna značilnost človeka.
