Page 82 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 82
Neformalno učenje? Kaj je to?
ki ugotavljajo, da učitelji največkrat poučujejo tako, kot so bili poučeva-
ni. S kritičnim premišljevanjem, ki poteka v obliki dialoga, lahko ta del
naučenega tudi ovrednotimo z različnih zornih kotov in se ne nazadnje
naučimo drugače. To je še posebej pomembno, ko stara identiteta ni več
ustrezna ali ko staro vedenje ne vodi do želenih ciljev.
Izobraževanje je lahko družbeno potrjeno oz. verificirano (ima jav-
no veljavno listino, ki jo ljudje uveljavljajo v različnih družbenih diskur-
zih), vendar pa ni vse izobraževanje tako. Pri neformalnem izobraževa-
nju omenjena družbena verifikacija velikokrat ni prisotna, pa tudi kuri-
kul je pri njem navadno manj dosledno določen oz. je bolj prilagodljiv.
To je še posebej pomembno v sodobnem svetu zaradi večkulturnosti,
tudi hitrega znanstvenega in tehnološkega razvoja, pa tudi drugih spre-
memb, ki se jim mora človek nenehno prilagajati. Zaradi teh dejavni-
kov, zaradi katerih se znanje posameznikov nenehno spreminja, se po-
memben del izobraževalnih politik danes usmerja na procese potrjeva-
nja (verificiranja) že pridobljenega znanja. Računajo namreč, da si ljudje
večino znanja pridobijo skozi življenje in delo, ko se neformalno učijo ob
različnih priložnostih. Če tako pridobljeno znanje in izkušnje zberejo (v
obliki dokazil, npr. potrdila o neformalnem izobraževanju, referenčna
pisma, izdelki, pričevanja uporabnikov njihovih storitev…), jih lahko v
obliki portfolija predložijo pooblaščenim telesom (verfikacijskim komi-
sijam), ki na tej podlagi presodijo, ali posameznik izkazuje ustrezno za-
nje oz. tisto, ki ga potrebujejo v določenem kontekstu. To ima pomem-
ben vpliv tudi na formalno izobraževanje, ki seveda s temi procesi spre-
minja svoj položaj, izgublja pa tudi svoj vpliv na človekovo življenje. Ni
več vprašanje, kje in kako si je nekdo pridobil znanje, temveč, ali ga ima.
Dodatne razlike med neformalnim in formalnim
učenjem ter prednosti prvega pred drugim
Neformalno učenje ima razne pomembne značilnosti oz. prednosti,
ki ga razlikujejo od formalnega izobraževanja:10
1. neformalno učenje je (v večji meri) prostovoljno, nima obligatorne-
ga značaja šole, ki včasih privede učence do tega, da zavračajo pristo-
pe ali predmete, ki so del šolskega kurikula;
2. tisti, ki organizirajo oz. izvajajo neformalno učenje, si morajo kar
precej prizadevati, da ohranjajo interes udeležencev, saj je komercial-
ni svet zelo domiseln v ponujanju privlačnih alternativ;
10 Cf. Education Pack »all different – all equal«, Directorate of Youth and Sport. Council of Europe, 2. izd.
Dosegljivo na http://eycb.coe.int/edupack/pdf/15.pdf (7. 11. 2012).
ki ugotavljajo, da učitelji največkrat poučujejo tako, kot so bili poučeva-
ni. S kritičnim premišljevanjem, ki poteka v obliki dialoga, lahko ta del
naučenega tudi ovrednotimo z različnih zornih kotov in se ne nazadnje
naučimo drugače. To je še posebej pomembno, ko stara identiteta ni več
ustrezna ali ko staro vedenje ne vodi do želenih ciljev.
Izobraževanje je lahko družbeno potrjeno oz. verificirano (ima jav-
no veljavno listino, ki jo ljudje uveljavljajo v različnih družbenih diskur-
zih), vendar pa ni vse izobraževanje tako. Pri neformalnem izobraževa-
nju omenjena družbena verifikacija velikokrat ni prisotna, pa tudi kuri-
kul je pri njem navadno manj dosledno določen oz. je bolj prilagodljiv.
To je še posebej pomembno v sodobnem svetu zaradi večkulturnosti,
tudi hitrega znanstvenega in tehnološkega razvoja, pa tudi drugih spre-
memb, ki se jim mora človek nenehno prilagajati. Zaradi teh dejavni-
kov, zaradi katerih se znanje posameznikov nenehno spreminja, se po-
memben del izobraževalnih politik danes usmerja na procese potrjeva-
nja (verificiranja) že pridobljenega znanja. Računajo namreč, da si ljudje
večino znanja pridobijo skozi življenje in delo, ko se neformalno učijo ob
različnih priložnostih. Če tako pridobljeno znanje in izkušnje zberejo (v
obliki dokazil, npr. potrdila o neformalnem izobraževanju, referenčna
pisma, izdelki, pričevanja uporabnikov njihovih storitev…), jih lahko v
obliki portfolija predložijo pooblaščenim telesom (verfikacijskim komi-
sijam), ki na tej podlagi presodijo, ali posameznik izkazuje ustrezno za-
nje oz. tisto, ki ga potrebujejo v določenem kontekstu. To ima pomem-
ben vpliv tudi na formalno izobraževanje, ki seveda s temi procesi spre-
minja svoj položaj, izgublja pa tudi svoj vpliv na človekovo življenje. Ni
več vprašanje, kje in kako si je nekdo pridobil znanje, temveč, ali ga ima.
Dodatne razlike med neformalnim in formalnim
učenjem ter prednosti prvega pred drugim
Neformalno učenje ima razne pomembne značilnosti oz. prednosti,
ki ga razlikujejo od formalnega izobraževanja:10
1. neformalno učenje je (v večji meri) prostovoljno, nima obligatorne-
ga značaja šole, ki včasih privede učence do tega, da zavračajo pristo-
pe ali predmete, ki so del šolskega kurikula;
2. tisti, ki organizirajo oz. izvajajo neformalno učenje, si morajo kar
precej prizadevati, da ohranjajo interes udeležencev, saj je komercial-
ni svet zelo domiseln v ponujanju privlačnih alternativ;
10 Cf. Education Pack »all different – all equal«, Directorate of Youth and Sport. Council of Europe, 2. izd.
Dosegljivo na http://eycb.coe.int/edupack/pdf/15.pdf (7. 11. 2012).
