Page 83 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 83
neformalno učenje in dialog 83
3. pri neformalnem učenju med udeleženci obstaja večja bližina, kar
olajša komunikacijo (četudi je le-ta včasih bolj stresna);
4. vsebine so bolj prilagojene stvarnemu položaju in potrebam udele-
žencev;
5. obstaja večja svoboda pri določitvi ciljev in ustreznih dejavnosti;
6. goji se pristop večje dejavnosti in udeleženosti udeležencev;
7. neformalno učenje je bolj odzivno in prožno, hitreje se prilaga-
ja spremembam, saj so postopki sprejemanja formalnega kurikula
dolgotrajnejši, ker zahtevajo relativno široko soglasje med različni-
mi deležniki v družbeni areni. Kurikularno učenje se lahko hitre-
je ujame v pasti pedagoškega instrumentalizma, saj zapoveduje toč-
no določene procedure, postavlja normative in različne druge pogo-
je, ki jim mora slediti načrtovalec kurikula (npr. v smislu kadrovskih
pogojev, ki jih mora izpolnjevati učitelj (od vrste in stopnje izobraz-
be, strokovnega izpita, pedagoško-andragoške izobrazbe …)), ki vča-
sih tudi ovirajo inovativnost in ne upoštevajo specifičnih dejavni-
kov učenega procesa. Vse to je pri neformalnem (še zlasti nekuriku-
larnem) učenju bolj odprto in gibljivo.
Medkulturno učenje
Neformalno učenje, še posebno priložnostno, je glede na formalno
izobraževanje manj določeno in načrtovano in zato bolj prožno, zato se
lažje prilagaja zahtevam konkretnega časa in prostora, konkretnim kon-
tekstom in situacijam. Iz tega razloga je zelo primerno kot oblika učenja
stvari, ki se (hitro) spreminjajo oz. zahtevajo pogoste spremembe. Med-
nje spada npr. medkulturno učenje.
Medkulturno učenje ni kak zaprt program, ki ga lahko izvajamo oz.
ponavljamo brez stalnih preoblikovanj. Prav nasprotno: ne samo, da je
obseg možnih medkulturnih dejavnosti zelo širok, ampak se moramo
tudi stalno spraševati, kaj delamo in zakaj nekaj delamo. Nobena (»več-
na«) čarobna formula, ki bi jamčila uspešnost medkulturnega učenja,
ni mogoča. Zato je primerno neformalno učenje v pogledu medkultur-
nega učenja izredno dragoceno, pravzaprav nepogrešljivo in nenadome-
stljivo. Da bi nam bilo to še bolj jasno, si na hitro oglejmo cilje medkul-
turnega učenja:11
1. zamišljanje samega sebe »od zunaj«, z gledišča druge oz. tretje osebe;
2. razumevanje sveta, v katerem živimo;
3. seznanjenost z drugimi realnostmi;
11 Cf.. Education Pack »all different – all equal«, Directorate of Youth and Sport. Council of Europe, 2. izd.
Dosegljivo na http://eycb.coe.int/edupack/pdf/15.pdf (7. 11. 2012).
3. pri neformalnem učenju med udeleženci obstaja večja bližina, kar
olajša komunikacijo (četudi je le-ta včasih bolj stresna);
4. vsebine so bolj prilagojene stvarnemu položaju in potrebam udele-
žencev;
5. obstaja večja svoboda pri določitvi ciljev in ustreznih dejavnosti;
6. goji se pristop večje dejavnosti in udeleženosti udeležencev;
7. neformalno učenje je bolj odzivno in prožno, hitreje se prilaga-
ja spremembam, saj so postopki sprejemanja formalnega kurikula
dolgotrajnejši, ker zahtevajo relativno široko soglasje med različni-
mi deležniki v družbeni areni. Kurikularno učenje se lahko hitre-
je ujame v pasti pedagoškega instrumentalizma, saj zapoveduje toč-
no določene procedure, postavlja normative in različne druge pogo-
je, ki jim mora slediti načrtovalec kurikula (npr. v smislu kadrovskih
pogojev, ki jih mora izpolnjevati učitelj (od vrste in stopnje izobraz-
be, strokovnega izpita, pedagoško-andragoške izobrazbe …)), ki vča-
sih tudi ovirajo inovativnost in ne upoštevajo specifičnih dejavni-
kov učenega procesa. Vse to je pri neformalnem (še zlasti nekuriku-
larnem) učenju bolj odprto in gibljivo.
Medkulturno učenje
Neformalno učenje, še posebno priložnostno, je glede na formalno
izobraževanje manj določeno in načrtovano in zato bolj prožno, zato se
lažje prilagaja zahtevam konkretnega časa in prostora, konkretnim kon-
tekstom in situacijam. Iz tega razloga je zelo primerno kot oblika učenja
stvari, ki se (hitro) spreminjajo oz. zahtevajo pogoste spremembe. Med-
nje spada npr. medkulturno učenje.
Medkulturno učenje ni kak zaprt program, ki ga lahko izvajamo oz.
ponavljamo brez stalnih preoblikovanj. Prav nasprotno: ne samo, da je
obseg možnih medkulturnih dejavnosti zelo širok, ampak se moramo
tudi stalno spraševati, kaj delamo in zakaj nekaj delamo. Nobena (»več-
na«) čarobna formula, ki bi jamčila uspešnost medkulturnega učenja,
ni mogoča. Zato je primerno neformalno učenje v pogledu medkultur-
nega učenja izredno dragoceno, pravzaprav nepogrešljivo in nenadome-
stljivo. Da bi nam bilo to še bolj jasno, si na hitro oglejmo cilje medkul-
turnega učenja:11
1. zamišljanje samega sebe »od zunaj«, z gledišča druge oz. tretje osebe;
2. razumevanje sveta, v katerem živimo;
3. seznanjenost z drugimi realnostmi;
11 Cf.. Education Pack »all different – all equal«, Directorate of Youth and Sport. Council of Europe, 2. izd.
Dosegljivo na http://eycb.coe.int/edupack/pdf/15.pdf (7. 11. 2012).
