Page 80 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 80
Neformalno učenje? Kaj je to?
mernega, je to, da »učenci« retrospektivno prepoznajo oz. identificirajo
dvoje: 1) nove pomembne oblike znanja, spretnosti in razumevanja, ki so
si jih pridobili zunaj predpisanega kurikularnega okvira; 2) proces prido-
bivanja le-teh. To je razlika med namernim samousmerjajočim učenjem
in vsemi drugimi nenamernimi (nerazvidnimi) oblikami učenja.
Eden od bralcev inačice tega članka je pripomnil, da pojma nefor-
malno in formalno učenje nista uveljavljena pojma na področju znano-
sti o edukaciji ter da bi moral terminologijo v članku poenotiti in upo-
rabljati samo uveljavljene pojme, to pa so po njegovem mnenju formal-
no izobraževanje, neformalno izobraževanje ter priložnostno učenje. Ven-
dar tega ne morem storiti. Razloge za to bom pojasnil v naslednjih vrsti-
cah, saj mislim, da bo ta pojasnitev pomagala tudi še kakšnemu druge-
mu bralcu tega članka, da ga bo lahko bolje razumel.
Formalno učenje je že kot tako izobraževanje. Torej lahko pojem
formalnega učenja reduciramo na pojem formalnega izobraževanja. Ne
moremo pa pojma neformalno učenje reducirati na pojem neformal-
no izobraževanje, saj obstaja neformalno učenje, ki ni izobraževanje, se
pravi neformalno učenje, v katerega ni vključen učitelj (mentor, trener).
Trodelna delitev (formalno izobraževanje, neformalno izobraževanje,
priložnostno učenje), ki je po mnenju kritičnega bralca uveljavljena na
področju edukacije, izhaja iz delitve učenja na formalno učenje, ki je for-
malno izobraževanje, ter na neformalno učenje, ki se deli na neformalno
učenje, ki je izobraževanje, in na neformalno učenje, ki ni izobraževanje
in se imenuje priložnostno učenje. Pri takšni delitvi pojmov se potemta-
kem zdi, da je vse učenje (ki je relevantno za znanost o edukaciji) zajeto s
trodelno delitvijo. Vendar pa se pri analizi, ki sem jo podal v tem članku
(in ki se opira na Livingstona (2007)), izkaže, da obstaja tudi priložno-
stno učenje, ki je izobraževanje (in ne samo priložnostno učenje, ki ni iz-
obraževanje). Analiza razkriva tudi, da obstajata dve vrsti priložnostne-
ga učenja: samousmerjajoče in ne-samousmerjajoče. Prvo je lahko izo-
braževanje (prisoten učitelj, mentor, trener) ali pa učenje, ki ni izobraže-
vanje (ni prisoten mentor, učitelj, trener). Ne-samousmerjajoče učenje je
kot tako že izobraževanje.
Skratka, pojmovna shema, ki je podana v tem članku, se od trodelne
delitve (ki je po mnenju kritičnega bralca uveljavljena na področju zna-
nosti o edukaciji) razlikuje po tem, da je bogatejša oziroma finejša od
trodelne in iz katere – v nasprotju z »uveljavljeno« trodelno delitvijo
– izhaja, da obstaja tudi priložnostno učenje, ki je izobraževanje. Zato v
tem članku podane pojmovne sheme ne moremo reducirati na »uvelja-
vljeno« trodelno shemo. Še več, menim, da je potrebno uporabljati tu-
mernega, je to, da »učenci« retrospektivno prepoznajo oz. identificirajo
dvoje: 1) nove pomembne oblike znanja, spretnosti in razumevanja, ki so
si jih pridobili zunaj predpisanega kurikularnega okvira; 2) proces prido-
bivanja le-teh. To je razlika med namernim samousmerjajočim učenjem
in vsemi drugimi nenamernimi (nerazvidnimi) oblikami učenja.
Eden od bralcev inačice tega članka je pripomnil, da pojma nefor-
malno in formalno učenje nista uveljavljena pojma na področju znano-
sti o edukaciji ter da bi moral terminologijo v članku poenotiti in upo-
rabljati samo uveljavljene pojme, to pa so po njegovem mnenju formal-
no izobraževanje, neformalno izobraževanje ter priložnostno učenje. Ven-
dar tega ne morem storiti. Razloge za to bom pojasnil v naslednjih vrsti-
cah, saj mislim, da bo ta pojasnitev pomagala tudi še kakšnemu druge-
mu bralcu tega članka, da ga bo lahko bolje razumel.
Formalno učenje je že kot tako izobraževanje. Torej lahko pojem
formalnega učenja reduciramo na pojem formalnega izobraževanja. Ne
moremo pa pojma neformalno učenje reducirati na pojem neformal-
no izobraževanje, saj obstaja neformalno učenje, ki ni izobraževanje, se
pravi neformalno učenje, v katerega ni vključen učitelj (mentor, trener).
Trodelna delitev (formalno izobraževanje, neformalno izobraževanje,
priložnostno učenje), ki je po mnenju kritičnega bralca uveljavljena na
področju edukacije, izhaja iz delitve učenja na formalno učenje, ki je for-
malno izobraževanje, ter na neformalno učenje, ki se deli na neformalno
učenje, ki je izobraževanje, in na neformalno učenje, ki ni izobraževanje
in se imenuje priložnostno učenje. Pri takšni delitvi pojmov se potemta-
kem zdi, da je vse učenje (ki je relevantno za znanost o edukaciji) zajeto s
trodelno delitvijo. Vendar pa se pri analizi, ki sem jo podal v tem članku
(in ki se opira na Livingstona (2007)), izkaže, da obstaja tudi priložno-
stno učenje, ki je izobraževanje (in ne samo priložnostno učenje, ki ni iz-
obraževanje). Analiza razkriva tudi, da obstajata dve vrsti priložnostne-
ga učenja: samousmerjajoče in ne-samousmerjajoče. Prvo je lahko izo-
braževanje (prisoten učitelj, mentor, trener) ali pa učenje, ki ni izobraže-
vanje (ni prisoten mentor, učitelj, trener). Ne-samousmerjajoče učenje je
kot tako že izobraževanje.
Skratka, pojmovna shema, ki je podana v tem članku, se od trodelne
delitve (ki je po mnenju kritičnega bralca uveljavljena na področju zna-
nosti o edukaciji) razlikuje po tem, da je bogatejša oziroma finejša od
trodelne in iz katere – v nasprotju z »uveljavljeno« trodelno delitvijo
– izhaja, da obstaja tudi priložnostno učenje, ki je izobraževanje. Zato v
tem članku podane pojmovne sheme ne moremo reducirati na »uvelja-
vljeno« trodelno shemo. Še več, menim, da je potrebno uporabljati tu-
