Page 79 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 79
neformalno učenje in dialog 79
ru govorimo o samousmerjajočem se učenju, pri katerem lahko spet raz-
ločimo dve vrsti: individualno in kolektivno. V drugem primeru govori-
mo o priložnostnem izobraževanju.
V izobraževanje mora biti vključen učitelj oz. mentor ali trener, sicer
gre za učenje, ki ni izobraževanje. Po tej opredelitvi je potemtakem be-
seda samoizobraževanje besedno protislovje, contradictio in adiecto. Uči-
telj je nekdo, za katerega se pričakuje, da ima večje znanje, in učenec je
nekdo, za katerega se meni, da ima manjše znanje in da ga bo učitelj učil
oz. vodil pri učenju.
Pri tem se je potrebno zavedati, da imamo v konkretnih primerih
večinoma opraviti s stopnjami: učenci ali učitelj imajo lahko večji ali
manjši nadzor nad učenjem. Stopnja nadzora in celo to, kdo sploh je pri-
marni delovalec, se lahko v teku časa tudi spreminjata. Podobno velja za
razsežnost kurikularnosti. Učenje je lahko bolj ali manj kurikularno do-
ločeno, določen kurikul je lahko bolj ali manj ohlapen, določnost kuri-
kula ima stopnje. Pri zgornjih opredelitvah gre torej za opredelitve tipov
učenja, v stvarnosti pa pravzaprav nikoli ne najdemo čistih primerkov ti-
pov, ampak primere, ki bolj ustrezajo enemu tipu kot drugemu.
Preglednica 2: Osnovne oblike učenja.7
učenci kot primarni učitelj kot primarni
delovalec delovalec
vnaprej določen korpus neformalno kurikularno izo- formalno kurikularno izobra-
ciljnega znanja braževanje ževanje
priložnostno (situacijsko) samousmerjajoče priložnostno priložnostno izobraževanje
znanje učenje (individualno ali kolek-
tivno)
Razmejevanje med temi štirimi oblikami učenja je včasih težko.
Razlikovati med učitelji in učenci je težko v situacijah oz. okoljih, kjer je
veliko interakcije oz. kjer se spodbuja samostojno raziskovanje.
Namerno samousmerjajoče priložnostno učenje lahko ločimo od za-
znavanja, splošne socializacije in nenamernega (nerazvidnega) priložno-
stnega učenja na osnovi tega, da ljudje v prvem primeru zavestno identi-
ficirajo določeno dejavnost kot (pomembno) učenje. Pomembna značil-
nost, ki razlikuje namerno samousmerjajoče učenje in urjenje od nena-
priložnostnem učenju ni niti vedno niti nujno učitelj primarni delovalec, to so lahko tudi učenci.
Tako meni tudi svetovno uveljavljeni znanstvenik na področju edukacije D. W. Livingstone (gl. Li-
vingstone 2007, 204), ki trdi, da glede na primarno delovanje (primary agency) obstajata dve obliki pri-
ložnostnega učenja (situational learning): primarni delovalec je lahko učenec (oz. učenci) ali pa učite-
lji (oz. učitelji).
7 Cf. Livingstone 2007, 204.
ru govorimo o samousmerjajočem se učenju, pri katerem lahko spet raz-
ločimo dve vrsti: individualno in kolektivno. V drugem primeru govori-
mo o priložnostnem izobraževanju.
V izobraževanje mora biti vključen učitelj oz. mentor ali trener, sicer
gre za učenje, ki ni izobraževanje. Po tej opredelitvi je potemtakem be-
seda samoizobraževanje besedno protislovje, contradictio in adiecto. Uči-
telj je nekdo, za katerega se pričakuje, da ima večje znanje, in učenec je
nekdo, za katerega se meni, da ima manjše znanje in da ga bo učitelj učil
oz. vodil pri učenju.
Pri tem se je potrebno zavedati, da imamo v konkretnih primerih
večinoma opraviti s stopnjami: učenci ali učitelj imajo lahko večji ali
manjši nadzor nad učenjem. Stopnja nadzora in celo to, kdo sploh je pri-
marni delovalec, se lahko v teku časa tudi spreminjata. Podobno velja za
razsežnost kurikularnosti. Učenje je lahko bolj ali manj kurikularno do-
ločeno, določen kurikul je lahko bolj ali manj ohlapen, določnost kuri-
kula ima stopnje. Pri zgornjih opredelitvah gre torej za opredelitve tipov
učenja, v stvarnosti pa pravzaprav nikoli ne najdemo čistih primerkov ti-
pov, ampak primere, ki bolj ustrezajo enemu tipu kot drugemu.
Preglednica 2: Osnovne oblike učenja.7
učenci kot primarni učitelj kot primarni
delovalec delovalec
vnaprej določen korpus neformalno kurikularno izo- formalno kurikularno izobra-
ciljnega znanja braževanje ževanje
priložnostno (situacijsko) samousmerjajoče priložnostno priložnostno izobraževanje
znanje učenje (individualno ali kolek-
tivno)
Razmejevanje med temi štirimi oblikami učenja je včasih težko.
Razlikovati med učitelji in učenci je težko v situacijah oz. okoljih, kjer je
veliko interakcije oz. kjer se spodbuja samostojno raziskovanje.
Namerno samousmerjajoče priložnostno učenje lahko ločimo od za-
znavanja, splošne socializacije in nenamernega (nerazvidnega) priložno-
stnega učenja na osnovi tega, da ljudje v prvem primeru zavestno identi-
ficirajo določeno dejavnost kot (pomembno) učenje. Pomembna značil-
nost, ki razlikuje namerno samousmerjajoče učenje in urjenje od nena-
priložnostnem učenju ni niti vedno niti nujno učitelj primarni delovalec, to so lahko tudi učenci.
Tako meni tudi svetovno uveljavljeni znanstvenik na področju edukacije D. W. Livingstone (gl. Li-
vingstone 2007, 204), ki trdi, da glede na primarno delovanje (primary agency) obstajata dve obliki pri-
ložnostnega učenja (situational learning): primarni delovalec je lahko učenec (oz. učenci) ali pa učite-
lji (oz. učitelji).
7 Cf. Livingstone 2007, 204.
