Page 78 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 78
Neformalno učenje? Kaj je to?
‚informal education‘ pa sicer najustrezneje prevedemo s ‚priložnostno izo-
braževanje‘ in analogno temu ‚informal learning‘ s ‚priložnostno učenje‘ (glej
opredelitev teh dveh izrazov).« (Op. cit., 46–47)
Gesla ‚priložnostno učenje‘ v slovarčku nisem našel, je pa tam geslo
‚priložnostno izobraževanje‘, v katerem lahko preberemo:
»Proces, ki poteka vse življenje, pri katerem vsak oblikuje stališča, pridobi-
va vrednote, spretnosti in znanje iz vsakodnevnih izkušenj, izobraževalnih
vplivov in virov v svojem okolju, v družini, soseski, pri delu in igri, pri naku-
povanju, v knjižnici in iz javnih občil.
Tudi vsakdanje učenje, neformalno izobraževanje.« (Op. cit., 54–55)
Zgornjim opredelitvam iz Unescovega slovarčka bomo dodali še ne-
kaj lastnih analiz in opredelitev, ki imajo po mojem mnenju lahko raz-
svetljujoč učinek v pogledu razumevanja pojmov učenja in (predvsem)
izobraževanja in njunih vrst.
Štiri določila učenja
Učenja ne moremo ločiti od vpliva drugih ljudi, lahko pa razlikuje-
mo oblike učenja glede na stopnjo usmerjevalnega nadzora nad učenjem.
Tako lahko različne oblike učenja razlikujemo glede na vlogo učitelja in
glede na tip korpusa znanja, ki ga je potrebno osvojiti. 5
Učenje je lahko formalno ali neformalno. Formalno je učenje ta-
krat, ko je kurikularno in ko ima učitelj dominanten nadzor nad učen
jem (ali z drugimi besedami, učitelj je primarni delovalec). Če manjka
vsaj ena od obeh značilnosti, je učenje neformalno. Kurikularno učenje
poteka na podlagi kurikula. Bistven dela vsakega kurikula je vnaprej do-
ločen korpus znanja, ki ga morajo učenci osvojili. Če ni takega vnaprej
določenega korpusa znanja, ki ga mora učenec osvojiti v teku učenja, go-
vorimo o nekurikularnem, se pravi priložnostnem (ali s tujko situacij-
skem) znanju in ustrezno o nekurikularnem, se pravi priložnostnem (si-
tuacijskem) učenju.
Neformalno učenje se deli na dve vrsti: kurikularno in priložno-
stno. Iz zgornjih opredelitev deduktivno izhaja, da imajo pri neformal-
nem kurikularnem učenju dominanten nadzor nad učenjem učenci (si-
cer imamo opraviti s formalnim učenjem). Pri priložnostnem učenju
imajo lahko dominanten nadzor učenci ali pa učitelj.6 V prvem prime-
5 Cf. Livingstone, 2007: 203–207.
6 Eden od bralcev različice tega članka je kritično pripomnil, da je trditev, da imajo pri priložnostnem
učenju nadzor lahko učitelji ali učenci, sporna. Trdi, da po doslej uveljavljenih definicijah velja (na-
vajam njegove besede): »Priložnostno učenje praviloma poteka nenačrtovano, brez načrtnega vira
učenja, torej tudi brez učitelja.« Vendar pa na ta ugovor odgovarjam, da je kritični bralec sam upo-
rabil besedo praviloma. Praviloma pa ne pomeni niti vedno niti nujno. In samo to trdim tudi sam: pri
‚informal education‘ pa sicer najustrezneje prevedemo s ‚priložnostno izo-
braževanje‘ in analogno temu ‚informal learning‘ s ‚priložnostno učenje‘ (glej
opredelitev teh dveh izrazov).« (Op. cit., 46–47)
Gesla ‚priložnostno učenje‘ v slovarčku nisem našel, je pa tam geslo
‚priložnostno izobraževanje‘, v katerem lahko preberemo:
»Proces, ki poteka vse življenje, pri katerem vsak oblikuje stališča, pridobi-
va vrednote, spretnosti in znanje iz vsakodnevnih izkušenj, izobraževalnih
vplivov in virov v svojem okolju, v družini, soseski, pri delu in igri, pri naku-
povanju, v knjižnici in iz javnih občil.
Tudi vsakdanje učenje, neformalno izobraževanje.« (Op. cit., 54–55)
Zgornjim opredelitvam iz Unescovega slovarčka bomo dodali še ne-
kaj lastnih analiz in opredelitev, ki imajo po mojem mnenju lahko raz-
svetljujoč učinek v pogledu razumevanja pojmov učenja in (predvsem)
izobraževanja in njunih vrst.
Štiri določila učenja
Učenja ne moremo ločiti od vpliva drugih ljudi, lahko pa razlikuje-
mo oblike učenja glede na stopnjo usmerjevalnega nadzora nad učenjem.
Tako lahko različne oblike učenja razlikujemo glede na vlogo učitelja in
glede na tip korpusa znanja, ki ga je potrebno osvojiti. 5
Učenje je lahko formalno ali neformalno. Formalno je učenje ta-
krat, ko je kurikularno in ko ima učitelj dominanten nadzor nad učen
jem (ali z drugimi besedami, učitelj je primarni delovalec). Če manjka
vsaj ena od obeh značilnosti, je učenje neformalno. Kurikularno učenje
poteka na podlagi kurikula. Bistven dela vsakega kurikula je vnaprej do-
ločen korpus znanja, ki ga morajo učenci osvojili. Če ni takega vnaprej
določenega korpusa znanja, ki ga mora učenec osvojiti v teku učenja, go-
vorimo o nekurikularnem, se pravi priložnostnem (ali s tujko situacij-
skem) znanju in ustrezno o nekurikularnem, se pravi priložnostnem (si-
tuacijskem) učenju.
Neformalno učenje se deli na dve vrsti: kurikularno in priložno-
stno. Iz zgornjih opredelitev deduktivno izhaja, da imajo pri neformal-
nem kurikularnem učenju dominanten nadzor nad učenjem učenci (si-
cer imamo opraviti s formalnim učenjem). Pri priložnostnem učenju
imajo lahko dominanten nadzor učenci ali pa učitelj.6 V prvem prime-
5 Cf. Livingstone, 2007: 203–207.
6 Eden od bralcev različice tega članka je kritično pripomnil, da je trditev, da imajo pri priložnostnem
učenju nadzor lahko učitelji ali učenci, sporna. Trdi, da po doslej uveljavljenih definicijah velja (na-
vajam njegove besede): »Priložnostno učenje praviloma poteka nenačrtovano, brez načrtnega vira
učenja, torej tudi brez učitelja.« Vendar pa na ta ugovor odgovarjam, da je kritični bralec sam upo-
rabil besedo praviloma. Praviloma pa ne pomeni niti vedno niti nujno. In samo to trdim tudi sam: pri
