Page 76 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 76
Neformalno učenje? Kaj je to?
Temeljne (pojmovne) distinkcije, razjasnitve
in opredelitve
Dva osnovna tipa pogleda na znanje in učenje:
transmisivizem versus konstruktivizem
Učenje je pridobivanje znanja in spretnosti. Ta splošna opredelitev je
verjetno sprejemljiva za veliko večino preučevalcev učenja. Od tu naprej
pa se splošno strinjanje hitro neha in lahko razlikujemo množico različ-
nih pogledov na učenje in znanje. Vendarle pa lahko polje teh pogledov
zamejimo z dvema osnovnima tipoma pogleda na znanje in učenje.
Prvi tip poudarja razumsko, kognitivno ali znanstveno obliko znan
ja. Poudarja teorije, ki se jih da zabeležiti, posneti, in opise, ki se jih da ar-
tikulirati. Te teorije in opisi tvorijo artikulirano, predhodno ugotovlje-
no osnovo za napredujoče razumevanje. Drugi tip poudarja praktično
znanje, neposredno izkušnjo in različne (situacijske) kontekste. (Molan-
der, 1992).
Ta dva tipa lahko malce bolj konkretno ilustriramo z dvojico kon-
struktivizem in transmisivizem. Po konstruktivizmu je znanje nekaj, kar
je v (stalnem) nastajanju in ga ne moremo misliti izven oz. ločeno od
učenca – je dejavno, parcialno, začasno oz. spremenljivo; za transmisivi-
zem je znanje urejen sistem spoznanj, ki nastaja neodvisno od učenca in
je kot tako prenosljivo npr. z učitelja na učenca. Pri konstruktivističnem
pristopu (npr. Vigotski) je učitelj nekdo, ki s svojim vedenjem pomaga
in pospeši, tudi optimizira proces učenja (vendar je učenec še vedno, kot
pravi Piaget, arhitekt svojega znanja), pri transmisivnem pristopu pa je
učenec dojet kot prazna posoda, v katero nalivamo znanje; za konstruk-
tiviste je učenje subjektiven proces, prav tako ima znanje povsem unika-
ten profil in je začasno (vedno ga je npr. možno preseči), medtem ko za-
govorniki transmisivne paradigme menijo, da je tudi sam proces učenja
lahko zelo podoben pri vseh ljudeh – zato uporabljajo podobne metode
pri sicer lahko zelo različnih učencih.
Bistvena razlika med Piagetom in Vigotskim je v tem, da je Piaget
videl človeka (otroka) kot konstruktorja svojega znanja, vendar je bil po-
zornejši na notranje procese v otroku (v največji meri jih je pripisoval zo-
renju kognitivnih struktur), ni pa tudi na socialno razsežnost, ki jo uče-
nju prinesejo družbeni odnosi – pomen te dimenzije je opazil in raziskal
Vigotski, ki je povezal socialno učenje tudi z učenjem jezika oz. z govo-
rom, ki je socialno orodje in tudi orodje mišljenja in skozi katerega si člo-
vek razlaga in konstruira svet. V tem smislu Vigotski razlaga otrokov sa-
mogovor ob igri, ki je pravzaprav znak socialne razsežnosti učenja oz. so-
Temeljne (pojmovne) distinkcije, razjasnitve
in opredelitve
Dva osnovna tipa pogleda na znanje in učenje:
transmisivizem versus konstruktivizem
Učenje je pridobivanje znanja in spretnosti. Ta splošna opredelitev je
verjetno sprejemljiva za veliko večino preučevalcev učenja. Od tu naprej
pa se splošno strinjanje hitro neha in lahko razlikujemo množico različ-
nih pogledov na učenje in znanje. Vendarle pa lahko polje teh pogledov
zamejimo z dvema osnovnima tipoma pogleda na znanje in učenje.
Prvi tip poudarja razumsko, kognitivno ali znanstveno obliko znan
ja. Poudarja teorije, ki se jih da zabeležiti, posneti, in opise, ki se jih da ar-
tikulirati. Te teorije in opisi tvorijo artikulirano, predhodno ugotovlje-
no osnovo za napredujoče razumevanje. Drugi tip poudarja praktično
znanje, neposredno izkušnjo in različne (situacijske) kontekste. (Molan-
der, 1992).
Ta dva tipa lahko malce bolj konkretno ilustriramo z dvojico kon-
struktivizem in transmisivizem. Po konstruktivizmu je znanje nekaj, kar
je v (stalnem) nastajanju in ga ne moremo misliti izven oz. ločeno od
učenca – je dejavno, parcialno, začasno oz. spremenljivo; za transmisivi-
zem je znanje urejen sistem spoznanj, ki nastaja neodvisno od učenca in
je kot tako prenosljivo npr. z učitelja na učenca. Pri konstruktivističnem
pristopu (npr. Vigotski) je učitelj nekdo, ki s svojim vedenjem pomaga
in pospeši, tudi optimizira proces učenja (vendar je učenec še vedno, kot
pravi Piaget, arhitekt svojega znanja), pri transmisivnem pristopu pa je
učenec dojet kot prazna posoda, v katero nalivamo znanje; za konstruk-
tiviste je učenje subjektiven proces, prav tako ima znanje povsem unika-
ten profil in je začasno (vedno ga je npr. možno preseči), medtem ko za-
govorniki transmisivne paradigme menijo, da je tudi sam proces učenja
lahko zelo podoben pri vseh ljudeh – zato uporabljajo podobne metode
pri sicer lahko zelo različnih učencih.
Bistvena razlika med Piagetom in Vigotskim je v tem, da je Piaget
videl človeka (otroka) kot konstruktorja svojega znanja, vendar je bil po-
zornejši na notranje procese v otroku (v največji meri jih je pripisoval zo-
renju kognitivnih struktur), ni pa tudi na socialno razsežnost, ki jo uče-
nju prinesejo družbeni odnosi – pomen te dimenzije je opazil in raziskal
Vigotski, ki je povezal socialno učenje tudi z učenjem jezika oz. z govo-
rom, ki je socialno orodje in tudi orodje mišljenja in skozi katerega si člo-
vek razlaga in konstruira svet. V tem smislu Vigotski razlaga otrokov sa-
mogovor ob igri, ki je pravzaprav znak socialne razsežnosti učenja oz. so-
