Page 74 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 74
Neformalno učenje? Kaj je to?
kega pomena neformalnega učenja in izrednega pomena dialoga za uče-
nje. Glavni izvirni prispevek te razprave je ugotovitev prednosti nefor-
malnega učenja (v primerjavi s formalnim) za omogočanje in spodbuja-
nje dialoga.
Upam, da mi je uspelo tudi drugače prispevati k osvetlitvi (pome-
na) dialoga, ki je pri nas še zmeraj prepogosto zanemarjen kot znanstve-
ni predmet, ali pa zelo skromno ali pomanjkljivo oz. enorazsežno obrav-
navan. In to kljub temu, da je pravzaprav na vseh ravneh (ne)dialoškost
glavni problem naše družbe. Druga odlika razprave se mi zdi v tem, da so
njeni predmeti obdelani z različnih zornih kotov. Nenazadnje mislim,
da premore besedilo tudi določeno mero (vedno dobrodošle) nazornosti,
kar bo morda še posebno razveselilo praktike, ki bodo morda ob tem do-
bili kakšno zamisel oz. uporabili prebrano. Tu imam v mislih predvsem
zadnji del, kjer predstavim dva konkretna primera učenja na način dia-
loškega raziskovanja: prvi primer poteka v formalnem (učilnica), drugi
pa v neformalnem okviru (muzej).
Želel sem napisati tudi tekst, ki »logično« teče in ki bralca spodbu-
ja k predvidevanju. Pri tem se mi je zdelo »dramaturško« pomembno
predvsem to, da bi se bralec skozi branje vedno bolj zavedal, kako ključ-
nega pomena za (neformalno) učenje je dialog. Natalija Žalec mi je deja-
la, da se je v zadnjem delu pričujočega članka na nov način zavedla ključ-
nega pomena pismenosti za celotno učenje. Na nov način je razumela,
kako okrnjena je zmožnost učenja pri posameznikih, ki so slabo pisme-
ni, čeprav imajo na voljo odlična in zanimiva gradiva (npr. v muzeju), in
kako nujno je dialoško učenje za izboljševanje pismenosti same tudi ob
gradivih, ki sicer predvidevajo samostojno učenje, saj edino ta omogoča
animacijo in socialno angažiranje ljudi v reševanju skupnih problemov.
Freire je zapisal, da je pomembno spregovoriti zato, da bi spremenili re-
sničnost in sodelovali pri njenem nastajanju, v nasprotju s tezo, da je svet
tak, kot je, in ga ne moremo spremeniti oz. nastaja izven nas.
Kljub temu, da je članek kar dolg, vanj nisem uspel uvrstiti po-
membnih reči oz. poudarkov, ki bi jih po svoje rad bolj podrobno pred-
stavil. Tu imam v mislih predvsem svojo tezo o instrumentalizmu. Na-
talija Žalec je v pogovorih z menoj uporabila posrečen izraz pedagoški
instrumentalizem3, ki je značilen predvsem za transmisivne modele uče-
3 Izraz predstavlja odmik od solidarnostnega personalizma: učencu namreč odreka njegovo zmož
nost ustvarjalnega učenja, saj ne upošteva njegovega že pridobljenega znanja niti njegovih poseb-
nosti (ki izhajajo iz njegove kulture, prevladujočega stila in načinov učenja, učnih potreb, interesov
ipd.), ki jih vnaša v diskurz učenja kot oseba. Za plodno sodobno uporabo in obravnavo personali-
stičnega (pedagoškega personalizma) in instrumentalističnega pristopa (pedagoškega instrumen-
kega pomena neformalnega učenja in izrednega pomena dialoga za uče-
nje. Glavni izvirni prispevek te razprave je ugotovitev prednosti nefor-
malnega učenja (v primerjavi s formalnim) za omogočanje in spodbuja-
nje dialoga.
Upam, da mi je uspelo tudi drugače prispevati k osvetlitvi (pome-
na) dialoga, ki je pri nas še zmeraj prepogosto zanemarjen kot znanstve-
ni predmet, ali pa zelo skromno ali pomanjkljivo oz. enorazsežno obrav-
navan. In to kljub temu, da je pravzaprav na vseh ravneh (ne)dialoškost
glavni problem naše družbe. Druga odlika razprave se mi zdi v tem, da so
njeni predmeti obdelani z različnih zornih kotov. Nenazadnje mislim,
da premore besedilo tudi določeno mero (vedno dobrodošle) nazornosti,
kar bo morda še posebno razveselilo praktike, ki bodo morda ob tem do-
bili kakšno zamisel oz. uporabili prebrano. Tu imam v mislih predvsem
zadnji del, kjer predstavim dva konkretna primera učenja na način dia-
loškega raziskovanja: prvi primer poteka v formalnem (učilnica), drugi
pa v neformalnem okviru (muzej).
Želel sem napisati tudi tekst, ki »logično« teče in ki bralca spodbu-
ja k predvidevanju. Pri tem se mi je zdelo »dramaturško« pomembno
predvsem to, da bi se bralec skozi branje vedno bolj zavedal, kako ključ-
nega pomena za (neformalno) učenje je dialog. Natalija Žalec mi je deja-
la, da se je v zadnjem delu pričujočega članka na nov način zavedla ključ-
nega pomena pismenosti za celotno učenje. Na nov način je razumela,
kako okrnjena je zmožnost učenja pri posameznikih, ki so slabo pisme-
ni, čeprav imajo na voljo odlična in zanimiva gradiva (npr. v muzeju), in
kako nujno je dialoško učenje za izboljševanje pismenosti same tudi ob
gradivih, ki sicer predvidevajo samostojno učenje, saj edino ta omogoča
animacijo in socialno angažiranje ljudi v reševanju skupnih problemov.
Freire je zapisal, da je pomembno spregovoriti zato, da bi spremenili re-
sničnost in sodelovali pri njenem nastajanju, v nasprotju s tezo, da je svet
tak, kot je, in ga ne moremo spremeniti oz. nastaja izven nas.
Kljub temu, da je članek kar dolg, vanj nisem uspel uvrstiti po-
membnih reči oz. poudarkov, ki bi jih po svoje rad bolj podrobno pred-
stavil. Tu imam v mislih predvsem svojo tezo o instrumentalizmu. Na-
talija Žalec je v pogovorih z menoj uporabila posrečen izraz pedagoški
instrumentalizem3, ki je značilen predvsem za transmisivne modele uče-
3 Izraz predstavlja odmik od solidarnostnega personalizma: učencu namreč odreka njegovo zmož
nost ustvarjalnega učenja, saj ne upošteva njegovega že pridobljenega znanja niti njegovih poseb-
nosti (ki izhajajo iz njegove kulture, prevladujočega stila in načinov učenja, učnih potreb, interesov
ipd.), ki jih vnaša v diskurz učenja kot oseba. Za plodno sodobno uporabo in obravnavo personali-
stičnega (pedagoškega personalizma) in instrumentalističnega pristopa (pedagoškega instrumen-
