Page 73 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 73
neformalno učenje in dialog 73
ka slovenske pedagogike Karla Ozvalda, na eni strani in na dejavnike in-
strumentalizma na drugi. Za solidarni personalizem je dobrobit in raz-
cvet vsake konkretne osebe najvišja vrednota, v obzorju instrumental
izma pa so konkretne osebe zgolj sredstvo za doseganje nekega cilja, ki je
različen od njihove dobrobiti ali razcveta. Prevelika razpasenost instru-
mentalističnega mišljenja ima katastrofalne posledice za vsako družbo.
Solidarnost tukaj razumemo malce širše, kot je to običajno: ne samo
v ekonomsko-materialnem smislu, ampak kot udeleženost na življenju
drugega sploh, ki ni omejena na ekonomsko-materialni vidik. Pri tem
ima bistveno vlogo doživljajska solidarnost, udeleženost na doživljanju
drugega. Solidaren človek si prizadeva, da bi bil sam čim bolj udeležen
na življenju drugega in da bi drugemu čim bolj omogočil solidarnost na
svojem življenju. Tu pa je potrebno dodati pomembno opozorilo: nikoli
ne smemo pozabiti, da je mnenje, da si lahko popolnoma udeležen na do-
življanju drugega, nevarna utvara, ki lahko vodi v pokroviteljsko in (na
koncu) instrumentalistično zadržanje do drugega. Vsekakor moramo
gojiti solidarnost, vendar v luči personalističnega spoznanja, da smo ose-
be presežna bitja. Zato je prava solidarna drža obenem personalistična.
Dialog in solidarnost sta tesno povezana. Pogoji dialoga (Žalec, B.,
2010b) nasploh so svobodnost (vključuje odsotnost tabujev), enakoprav-
nost (prevelike razlike v moči onemogočajo dialog), sposobnost empati-
je (vživljanja v drugega) in sočutja ter zaupanje. Glavna negativna dejav-
nika dialoga sta nezaupanje in strah. Oba najpogosteje izvirata iz nasi-
lja, zato je kultura miru in miroljubnosti tudi osrednji dejavnik dialoške
družbe. Vsekakor pa je temeljni negativni dejavnik dialoga instrumenta-
lizem, saj v obzorju instrumentalističnega odnosa do drugega pravi dia-
log z drugim ni mogoč. (ibid.) Dialog brez solidarnosti pa že logično ni
mogoč, kar spoznamo, če se zavemo, da je dialog pravzaprav dogajanje
doživljajske solidarnosti. (Žalec, B., 2010a.)
Prava pot na splošno, in potemtakem tudi na področju učenja in iz-
obraževanja, je v dialoški2 naravnanosti, ki pa spoštuje individualnost
in posebnosti, in v hkratnem prepričanju, da je med nami vendarle do-
volj skupnega in dobrega, da hoja po poti dialoga in solidarnosti vendar-
le ni nesmiselna. Solidarni personalizem in dialoški univerzalizem tvo-
rita duhovno obzorje, ki tako spoštovanje in prepričanje utemeljuje ter
omogoča.
Članek je po eni strani bržkone precej kompleksen, po drugi strani
pa ima eno glavno rdečo nit, in to je pojasnjevanje in dokazovanje veli-
2 Glede pomena dialoga v izobraževanju primerjaj tudi Juhant (2008).
ka slovenske pedagogike Karla Ozvalda, na eni strani in na dejavnike in-
strumentalizma na drugi. Za solidarni personalizem je dobrobit in raz-
cvet vsake konkretne osebe najvišja vrednota, v obzorju instrumental
izma pa so konkretne osebe zgolj sredstvo za doseganje nekega cilja, ki je
različen od njihove dobrobiti ali razcveta. Prevelika razpasenost instru-
mentalističnega mišljenja ima katastrofalne posledice za vsako družbo.
Solidarnost tukaj razumemo malce širše, kot je to običajno: ne samo
v ekonomsko-materialnem smislu, ampak kot udeleženost na življenju
drugega sploh, ki ni omejena na ekonomsko-materialni vidik. Pri tem
ima bistveno vlogo doživljajska solidarnost, udeleženost na doživljanju
drugega. Solidaren človek si prizadeva, da bi bil sam čim bolj udeležen
na življenju drugega in da bi drugemu čim bolj omogočil solidarnost na
svojem življenju. Tu pa je potrebno dodati pomembno opozorilo: nikoli
ne smemo pozabiti, da je mnenje, da si lahko popolnoma udeležen na do-
življanju drugega, nevarna utvara, ki lahko vodi v pokroviteljsko in (na
koncu) instrumentalistično zadržanje do drugega. Vsekakor moramo
gojiti solidarnost, vendar v luči personalističnega spoznanja, da smo ose-
be presežna bitja. Zato je prava solidarna drža obenem personalistična.
Dialog in solidarnost sta tesno povezana. Pogoji dialoga (Žalec, B.,
2010b) nasploh so svobodnost (vključuje odsotnost tabujev), enakoprav-
nost (prevelike razlike v moči onemogočajo dialog), sposobnost empati-
je (vživljanja v drugega) in sočutja ter zaupanje. Glavna negativna dejav-
nika dialoga sta nezaupanje in strah. Oba najpogosteje izvirata iz nasi-
lja, zato je kultura miru in miroljubnosti tudi osrednji dejavnik dialoške
družbe. Vsekakor pa je temeljni negativni dejavnik dialoga instrumenta-
lizem, saj v obzorju instrumentalističnega odnosa do drugega pravi dia-
log z drugim ni mogoč. (ibid.) Dialog brez solidarnosti pa že logično ni
mogoč, kar spoznamo, če se zavemo, da je dialog pravzaprav dogajanje
doživljajske solidarnosti. (Žalec, B., 2010a.)
Prava pot na splošno, in potemtakem tudi na področju učenja in iz-
obraževanja, je v dialoški2 naravnanosti, ki pa spoštuje individualnost
in posebnosti, in v hkratnem prepričanju, da je med nami vendarle do-
volj skupnega in dobrega, da hoja po poti dialoga in solidarnosti vendar-
le ni nesmiselna. Solidarni personalizem in dialoški univerzalizem tvo-
rita duhovno obzorje, ki tako spoštovanje in prepričanje utemeljuje ter
omogoča.
Članek je po eni strani bržkone precej kompleksen, po drugi strani
pa ima eno glavno rdečo nit, in to je pojasnjevanje in dokazovanje veli-
2 Glede pomena dialoga v izobraževanju primerjaj tudi Juhant (2008).
