Page 56 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 56
Neformalno učenje? Kaj je to?
nega razvoja posameznikov, se nam v takem dispozitivu pokaže tudi raz-
lika med pojmom življenjskega sveta in pojmom kulturnega izročila.
Kadar se govorno artikulirane (diskurzivno povezane) družbene repre-
zentacije sveta reificirajo kot svet zase oz. kot posebna ureditev sveta in
jih ne moremo opazovati kot kritikabilen sistem razlag, tedaj je kulturno
izročilo prevladalo nad kritično mislijo v življenjskem svetu, sociocentri-
čen posameznik pa nad egocentričnim. Na tem mestu si lahko oblikuje-
mo dva idealna modela življenjskega sveta, v enem izmed njiju prevladu-
je avtonomija, v drugem pa tradicija:
Preglednica 1: Razlikovanje med dvema življenjskima svetovoma – avtonomijo in
tradicijo.
I. Življenjski svet: TRADICIJA II. Življenjski svet: AVTONOMIJA
(prevlada kulturnega izročila) (prevlada kritikabilnosti)
soglasje o veljavnih trditvah nesoglasje o veljavnih trditvah
spoštovanje (sprejete) tradicije kritika (sprejete) tradicije
manjša možnost ustvarjanja lastnih osnov večja možnost ustvarjanja lastnih osnov
impliciranje trditev (inkluzivnost) ekspliciranje trditev (ekskluzivnost)
nekritično sprejemanje trditev (stališč) kritično preverjanje trditev (stališč) – kritika-
bilnost
Znotraj tradicionalnega sistema orientacij in izobraževalnih proce-
sov ne moremo kritično presojati različnih delovanj, saj nam konvencije
preprečujejo dostop do takšnih praks. Sposobnost kritičnega presojanja
pa je tista, na podlagi katere šele lahko zaživi proces komunikativnega
delovanja oz. avtonomnega zavzemanja pozitivnih in negativnih stališč
(DA/NE stališč), s katerimi kritiziramo veljavne trditve. Tako je mogo-
če ugotoviti, na katere formalne lastnosti kulturnega izročila se moramo
opreti, da bi bilo mogoče v okviru tega, kar ima družba za racionalno, in-
terpretirati življenjski svet, če si resnično želimo (le) racionalnega načina
življenja. Med temi lastnostmi kulturnega izročila sta to predvsem hete-
rogenost kulturnih orientacij in kompleksnost simbolnega sveta.
Kulturno izročilo (tradicija) mora vsebovati formalne koncep-
te objektivnega, socialnega in subjektivnega sveta, vključevati pa mora
tudi razlikujoče se – kot diferentiae specificae – veljavne trditve, ki so
tako propozicionalno resnične, normativno pravilne kot tudi subjektiv-
no prepričljive. Šele na tej podlagi se lahko znotraj procesa pridobiva-
nja znanj sproži proces razlikovanja med temeljnimi avtonomnimi sta-
lišči (nem. Grundeinstellungen), tj. med objektiviranimi, normativnimi
nega razvoja posameznikov, se nam v takem dispozitivu pokaže tudi raz-
lika med pojmom življenjskega sveta in pojmom kulturnega izročila.
Kadar se govorno artikulirane (diskurzivno povezane) družbene repre-
zentacije sveta reificirajo kot svet zase oz. kot posebna ureditev sveta in
jih ne moremo opazovati kot kritikabilen sistem razlag, tedaj je kulturno
izročilo prevladalo nad kritično mislijo v življenjskem svetu, sociocentri-
čen posameznik pa nad egocentričnim. Na tem mestu si lahko oblikuje-
mo dva idealna modela življenjskega sveta, v enem izmed njiju prevladu-
je avtonomija, v drugem pa tradicija:
Preglednica 1: Razlikovanje med dvema življenjskima svetovoma – avtonomijo in
tradicijo.
I. Življenjski svet: TRADICIJA II. Življenjski svet: AVTONOMIJA
(prevlada kulturnega izročila) (prevlada kritikabilnosti)
soglasje o veljavnih trditvah nesoglasje o veljavnih trditvah
spoštovanje (sprejete) tradicije kritika (sprejete) tradicije
manjša možnost ustvarjanja lastnih osnov večja možnost ustvarjanja lastnih osnov
impliciranje trditev (inkluzivnost) ekspliciranje trditev (ekskluzivnost)
nekritično sprejemanje trditev (stališč) kritično preverjanje trditev (stališč) – kritika-
bilnost
Znotraj tradicionalnega sistema orientacij in izobraževalnih proce-
sov ne moremo kritično presojati različnih delovanj, saj nam konvencije
preprečujejo dostop do takšnih praks. Sposobnost kritičnega presojanja
pa je tista, na podlagi katere šele lahko zaživi proces komunikativnega
delovanja oz. avtonomnega zavzemanja pozitivnih in negativnih stališč
(DA/NE stališč), s katerimi kritiziramo veljavne trditve. Tako je mogo-
če ugotoviti, na katere formalne lastnosti kulturnega izročila se moramo
opreti, da bi bilo mogoče v okviru tega, kar ima družba za racionalno, in-
terpretirati življenjski svet, če si resnično želimo (le) racionalnega načina
življenja. Med temi lastnostmi kulturnega izročila sta to predvsem hete-
rogenost kulturnih orientacij in kompleksnost simbolnega sveta.
Kulturno izročilo (tradicija) mora vsebovati formalne koncep-
te objektivnega, socialnega in subjektivnega sveta, vključevati pa mora
tudi razlikujoče se – kot diferentiae specificae – veljavne trditve, ki so
tako propozicionalno resnične, normativno pravilne kot tudi subjektiv-
no prepričljive. Šele na tej podlagi se lahko znotraj procesa pridobiva-
nja znanj sproži proces razlikovanja med temeljnimi avtonomnimi sta-
lišči (nem. Grundeinstellungen), tj. med objektiviranimi, normativnimi
