Page 59 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 59
emancipatorični potencial neformalnega izobraževanja 59
k izhodišču in s tem onemogoča konsistentno in učinkovito delovanje,
tako tudi učenje vsega novega oziroma pridobivanje novega (neformalne-
ga) znanja. Takšno komunikativno razumevanje pa se običajno izgubi v
parcialnosti oz. partikularnosti.
Kulturno izročilo (dediščina, tradicija) mora postaviti standarde
učinkovitega delovanja in komunikativnega razumevanja življenjskega
sveta, da bi se racionalno usmerjeno delovanje ne izgubljalo v parcialno-
sti in nesmiselni ter absurdni kumulativnosti nepomembnih in med se-
boj nepovezanih informacij. To naredi tako, da čim bolj suvereno in na
odprt način za kooperativno delovanje in dopuščanje kritike oblikuje iz-
obraževalne programe ter opredeli stopnje izobraževanja in usposablja-
nja (seveda nikakor ni vseeno, kako to naredi). S tem je, četudi gre še ve-
dno zgolj za IAD (ideološke aparate države po Althusser, 1980 in 1985),
omogočena družbena institucionalizacija komunikativnega delovanja,
ki je namenjena učinkovitemu reševanju splošnih vprašanj, npr. z obli-
kovanjem podsistemov racionalnega gospodarjenja oz. reševanja vpra-
šanj, zvezanih z medijem denarja, z oblikovanjem podsistema racional-
nega upravljanja oz. reševanja vprašanj oblasti ipd.
Emancipacijska vloga šole
Šole se od drugih oblik izobraževanja ločijo po tem, da oblikujejo
specializirane sisteme argumentacij in diskurzivne racionalnosti, kakr-
šni so učni načrti in programi, t. i. kurikuli, učbeniki, predmetni načr-
ti, urniki in podobno. Ti so že sami na sebi oblike institucionaliziranega
znanja in neposredne vzgoje in izobraževanja. Šolski učni programi so je-
dro oz. srčika izobraževalnega sistema zahodn ih družb in tvorijo enega iz-
med najmočnejših vzvodov tega, kar smo v zgodovini človeštva imenova-
li »napredovanje«; povedano drugače, skrbijo za reprodukcijo IAD (ideo-
loških aparatov države), sem ter tja pa omogočijo tudi spoznavni preskok,
ki ga ni mogoče niti predvideti niti nadzorovati (gl. tudi sliko 5, ki je vizual-
na ponazoritev teh delovanj). Vendar pa njihove vsebine, temelječe na kon-
ceptu mimesis in mnemonični-sholastiki v načinu prenosa znanj, ne pokri-
vajo mnogoterih kulturnih potez in praks, ki so nujne za inventivno me-
njavo idej in za demokratično participacijo v družbi. Številne od teh bazič-
nih družbenih in kulturnih vrednot se močno okrepijo in vodijo v eman-
cipacijo ljudi, če se iz formalnih praks premaknemo le korak vstran – do
manj formalnih in neformalnih izobraževalnih procedur.
Različne kritično-emancipatorične pedagoške in izobraževalne me-
todologije, kakor sta npr. Freirovo emancipatorično raziskovanje z ude-
ležbo ali feministično vztrajanje na denaturalizacijskih postopkih in an-
k izhodišču in s tem onemogoča konsistentno in učinkovito delovanje,
tako tudi učenje vsega novega oziroma pridobivanje novega (neformalne-
ga) znanja. Takšno komunikativno razumevanje pa se običajno izgubi v
parcialnosti oz. partikularnosti.
Kulturno izročilo (dediščina, tradicija) mora postaviti standarde
učinkovitega delovanja in komunikativnega razumevanja življenjskega
sveta, da bi se racionalno usmerjeno delovanje ne izgubljalo v parcialno-
sti in nesmiselni ter absurdni kumulativnosti nepomembnih in med se-
boj nepovezanih informacij. To naredi tako, da čim bolj suvereno in na
odprt način za kooperativno delovanje in dopuščanje kritike oblikuje iz-
obraževalne programe ter opredeli stopnje izobraževanja in usposablja-
nja (seveda nikakor ni vseeno, kako to naredi). S tem je, četudi gre še ve-
dno zgolj za IAD (ideološke aparate države po Althusser, 1980 in 1985),
omogočena družbena institucionalizacija komunikativnega delovanja,
ki je namenjena učinkovitemu reševanju splošnih vprašanj, npr. z obli-
kovanjem podsistemov racionalnega gospodarjenja oz. reševanja vpra-
šanj, zvezanih z medijem denarja, z oblikovanjem podsistema racional-
nega upravljanja oz. reševanja vprašanj oblasti ipd.
Emancipacijska vloga šole
Šole se od drugih oblik izobraževanja ločijo po tem, da oblikujejo
specializirane sisteme argumentacij in diskurzivne racionalnosti, kakr-
šni so učni načrti in programi, t. i. kurikuli, učbeniki, predmetni načr-
ti, urniki in podobno. Ti so že sami na sebi oblike institucionaliziranega
znanja in neposredne vzgoje in izobraževanja. Šolski učni programi so je-
dro oz. srčika izobraževalnega sistema zahodn ih družb in tvorijo enega iz-
med najmočnejših vzvodov tega, kar smo v zgodovini človeštva imenova-
li »napredovanje«; povedano drugače, skrbijo za reprodukcijo IAD (ideo-
loških aparatov države), sem ter tja pa omogočijo tudi spoznavni preskok,
ki ga ni mogoče niti predvideti niti nadzorovati (gl. tudi sliko 5, ki je vizual-
na ponazoritev teh delovanj). Vendar pa njihove vsebine, temelječe na kon-
ceptu mimesis in mnemonični-sholastiki v načinu prenosa znanj, ne pokri-
vajo mnogoterih kulturnih potez in praks, ki so nujne za inventivno me-
njavo idej in za demokratično participacijo v družbi. Številne od teh bazič-
nih družbenih in kulturnih vrednot se močno okrepijo in vodijo v eman-
cipacijo ljudi, če se iz formalnih praks premaknemo le korak vstran – do
manj formalnih in neformalnih izobraževalnih procedur.
Različne kritično-emancipatorične pedagoške in izobraževalne me-
todologije, kakor sta npr. Freirovo emancipatorično raziskovanje z ude-
ležbo ali feministično vztrajanje na denaturalizacijskih postopkih in an-
