Page 52 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 52
Neformalno učenje? Kaj je to?
gove teorije na tem mestu skušava pojasniti, kako pride do prehodov v
mišljenju in delovanju, torej tudi pri učenju in pridobivanju znanja. Ti
prehodi so točke preloma in razlikovanja med strukturno različnimi ni-
voji zmožnosti učenja (pričajo o odsluženosti oz. nujnosti razveljavitve
starih mentalnih shem in vzpostavitve novih) strukturnih predstav o
svetu, pri čemer so zareze med mitskim, religiozno-metafizičnim in mo-
dernim načinom mišljenja vidne, razpoznavne, če analiziramo spremem-
be v sistemih osnovnih pojmov pri posameznem načinu mišljenja. Z vsa-
kim prehodom oz. korakom in spremembo se, tudi če opazujemo proces
učenja vsebinsko, kategorialno razvrednotijo presežene stopnje interpre-
tacije realnosti. Ne ta ne ona vrsta osnove, iz katere izhajamo, ne proizva-
ja več tistega – vsebin in pomenov – kar hočemo povedati. Takšno raz-
vrednotenje pojasnjevalnih in upravičevalnih potencialov celotnega iz-
ročila oz. tradicije nastaja v vseh prehodih od ene k drugi stopnji kogni-
tivnega razvoja. Gaston Bachelard (1972/1998) v zvezi s tem govori o epi-
stemičnem prelomu, Thomas S. Kuhn (1962/1998) pa o znanstveni re-
voluciji.
Neformalno izobraževanje: kooperativnost
in vzajemno učinkovanje subjektivacije in objektivacije
V Piagetovi zastavitvi se pogoji učenja oz. interni kriteriji veljavno-
sti trditev postopoma spoznavno spreminjajo in postajajo dispozicije za:
a) nastanek objektiviranega mišljenja (predmetnega mišljenja),
b) razvoj moralno-praktičnih sposobnosti izražanja,
c) razvoj estetsko-praktičnih sposobnosti izražanja.
Iz navedenega pa izhaja Piagetova definicija kognitivnega razvoja:
»Kognitivni razvoj se v strogem pomenu besede nanaša na strukturo mi-
šljenja in delovanja, ki je v stalnem aktivnem soočenju z zunanjo realnostjo
in se pridobiva v konstruktivnih pristopih k področju objektivnega sveta.«
(Piaget, 1973: 179)11
Takšna definicija kognitivnega razvoja, ki jo v sodobnem času podpi-
ra vrsta dognanj kritične pedagogike s svojim vztrajanjem na dvojni raz-
iskovalni in pedagoški logiki – na neločljivosti praktičnega-empiričneg a
(zvezanega s sprotno refleksijo) in teoretskega (delujočega zoper abstrak-
tne reifikacije), je hkratna: a) konceptualizacija razvoja učenja oz. pred-
stav o svetu; b) konceptualizacija različnih razsežnosti razumevanja sve-
ta oz. procesa racionalizacije (cf. Kramberger in Rotar, 2006). Ta razvoj
11 To definicijo so v svojih delih upoštevali tudi: J. H. Flawell, The Developmental Psychology of Jean Pia-
get, London: Van Nostrand, 1963; H. G. Furth, Piaget and Knowledge. Theoretical Foundations, Chica-
go: University of Chicago Press, 1969; B. Kaplan, Meditation on Genesis. Human Development, 10/2,
1967: 65–87.
gove teorije na tem mestu skušava pojasniti, kako pride do prehodov v
mišljenju in delovanju, torej tudi pri učenju in pridobivanju znanja. Ti
prehodi so točke preloma in razlikovanja med strukturno različnimi ni-
voji zmožnosti učenja (pričajo o odsluženosti oz. nujnosti razveljavitve
starih mentalnih shem in vzpostavitve novih) strukturnih predstav o
svetu, pri čemer so zareze med mitskim, religiozno-metafizičnim in mo-
dernim načinom mišljenja vidne, razpoznavne, če analiziramo spremem-
be v sistemih osnovnih pojmov pri posameznem načinu mišljenja. Z vsa-
kim prehodom oz. korakom in spremembo se, tudi če opazujemo proces
učenja vsebinsko, kategorialno razvrednotijo presežene stopnje interpre-
tacije realnosti. Ne ta ne ona vrsta osnove, iz katere izhajamo, ne proizva-
ja več tistega – vsebin in pomenov – kar hočemo povedati. Takšno raz-
vrednotenje pojasnjevalnih in upravičevalnih potencialov celotnega iz-
ročila oz. tradicije nastaja v vseh prehodih od ene k drugi stopnji kogni-
tivnega razvoja. Gaston Bachelard (1972/1998) v zvezi s tem govori o epi-
stemičnem prelomu, Thomas S. Kuhn (1962/1998) pa o znanstveni re-
voluciji.
Neformalno izobraževanje: kooperativnost
in vzajemno učinkovanje subjektivacije in objektivacije
V Piagetovi zastavitvi se pogoji učenja oz. interni kriteriji veljavno-
sti trditev postopoma spoznavno spreminjajo in postajajo dispozicije za:
a) nastanek objektiviranega mišljenja (predmetnega mišljenja),
b) razvoj moralno-praktičnih sposobnosti izražanja,
c) razvoj estetsko-praktičnih sposobnosti izražanja.
Iz navedenega pa izhaja Piagetova definicija kognitivnega razvoja:
»Kognitivni razvoj se v strogem pomenu besede nanaša na strukturo mi-
šljenja in delovanja, ki je v stalnem aktivnem soočenju z zunanjo realnostjo
in se pridobiva v konstruktivnih pristopih k področju objektivnega sveta.«
(Piaget, 1973: 179)11
Takšna definicija kognitivnega razvoja, ki jo v sodobnem času podpi-
ra vrsta dognanj kritične pedagogike s svojim vztrajanjem na dvojni raz-
iskovalni in pedagoški logiki – na neločljivosti praktičnega-empiričneg a
(zvezanega s sprotno refleksijo) in teoretskega (delujočega zoper abstrak-
tne reifikacije), je hkratna: a) konceptualizacija razvoja učenja oz. pred-
stav o svetu; b) konceptualizacija različnih razsežnosti razumevanja sve-
ta oz. procesa racionalizacije (cf. Kramberger in Rotar, 2006). Ta razvoj
11 To definicijo so v svojih delih upoštevali tudi: J. H. Flawell, The Developmental Psychology of Jean Pia-
get, London: Van Nostrand, 1963; H. G. Furth, Piaget and Knowledge. Theoretical Foundations, Chica-
go: University of Chicago Press, 1969; B. Kaplan, Meditation on Genesis. Human Development, 10/2,
1967: 65–87.
