Page 51 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 51
emancipatorični potencial neformalnega izobraževanja 51
marksizmu, ne da bi se odpovedali zgodovinskosti in socialnosti, deloma
pa tudi psihoanalizi, ki pa jo je Jean Piaget (za razliko od številnih kole-
gov) študiral in kratek čas tudi prakticiral. Tako je Piagetova znanost, ki
nikakor ni zgolj psihološka, pravzaprav izvirna teorija generiranja inteli-
gence in človeškega spoznavanja, v kateri je povezal, ne pa enačil, biolo-
ško tematiko evolucije ter adaptacije živalskih vrst in posebno človeško
tematiko razvoja inteligence. Po njegovem so v nastajanje inteligence, ki
ni prirojena, pri ljudeh nujno vpleteni drugi ljudje, čeprav ne ves čas na
enak način, v enakem obsegu in z enako intenzivnostjo. Ljudje od otro-
štva naprej prek ponavljajočih se stikov z drugimi ljudmi, bitji in stvarmi
razvijajo elementarne enote intelektualne dejavnosti, ki jim Piaget pravi
sheme. Te sheme niso sama dejavnost, ampak strukture, ki zagotavljajo
ponavljanje dejavnosti in njenega dojemanja. Sheme, ki sprva regulirajo
eno dejavnost v zvezi z enim objektom se lahko posplošijo na več objek-
tov, se pomnožijo in se kombinirajo v organizacije, ki omogočajo dose-
ganje bolj oddaljenih ciljev in so mentalna sredstva za njihovo doseganje.
Po Piagetu so sheme organiziran skupek gibov ali operacij, ki jih ima na
voljo ali jih prek interakcije z okoljem pridobi otrok oz. individuum.9 Z
izkušnjami se te sheme zasidrajo in se spreminjajo s pomočjo premišlja-
joče abstrakcije (abstraction réfléchissante), ki v novih razmerah izhaja iz
shem, pridobljenih v drugačnih razmerah (Piaget, 1977).
Iz procesov, v katerih nastajajo in se spreminjajo sheme, je Piaget iz-
peljal dve temeljni modaliteti psihične dejavnosti, in sicer asimilacijo in
akomodacijo. Individuum nujno poskuša asimilirati (fizične ali miselne)
predmete, ki jih zazna. Ta asimilacija, ki jo omenja že Freud in je integ
racija predmeta v že obstoječo psihično shemo, ni vselej uspešna in ka-
dar se ponesreči, se začne akomodacija.10 Tako je asimilacija psihični me-
hanizem, s katerim individuum vključi nov predmet ali novo situacijo v
skupek predmetov oz. situacij, za katere že ima na voljo inteligibilnostno
– funkcionalno shemo, medtem ko je akomodacija psihični mehanizem,
ki spreminja obstoječe sheme, da omogoči vključevanje novih predme-
tov v nove situacije. Vendar gre pri obeh modalitetah psihične dejavno-
sti hkrati za rezultat psihičnega razvoja, katerega gibalo sta.
Jean Piaget je razlikoval stopnje kognitivnega razvoja, ki jih ne ozna-
čuje nova vsebina, ampak nova struktura zavesti. Z izpostavljanjem nje-
9 Definicija vsekakor spominja na definicijo Bourdieujevega habitusa, le da je Piagetova shema bolj
deskriptivno podana in izvira iz instrumentarija nekega drugega mentalnega okolja.
10 S tega Piagetovega stališča je Parsonsovo prilagajanje kot modus vivendi videti kot nezadostna aktiv-
nost ponesrečene družbe, ki ji je na kolektivni ravni spodletela asimilacija zaznanih mentalnih in fi-
zičnih predmetov.
marksizmu, ne da bi se odpovedali zgodovinskosti in socialnosti, deloma
pa tudi psihoanalizi, ki pa jo je Jean Piaget (za razliko od številnih kole-
gov) študiral in kratek čas tudi prakticiral. Tako je Piagetova znanost, ki
nikakor ni zgolj psihološka, pravzaprav izvirna teorija generiranja inteli-
gence in človeškega spoznavanja, v kateri je povezal, ne pa enačil, biolo-
ško tematiko evolucije ter adaptacije živalskih vrst in posebno človeško
tematiko razvoja inteligence. Po njegovem so v nastajanje inteligence, ki
ni prirojena, pri ljudeh nujno vpleteni drugi ljudje, čeprav ne ves čas na
enak način, v enakem obsegu in z enako intenzivnostjo. Ljudje od otro-
štva naprej prek ponavljajočih se stikov z drugimi ljudmi, bitji in stvarmi
razvijajo elementarne enote intelektualne dejavnosti, ki jim Piaget pravi
sheme. Te sheme niso sama dejavnost, ampak strukture, ki zagotavljajo
ponavljanje dejavnosti in njenega dojemanja. Sheme, ki sprva regulirajo
eno dejavnost v zvezi z enim objektom se lahko posplošijo na več objek-
tov, se pomnožijo in se kombinirajo v organizacije, ki omogočajo dose-
ganje bolj oddaljenih ciljev in so mentalna sredstva za njihovo doseganje.
Po Piagetu so sheme organiziran skupek gibov ali operacij, ki jih ima na
voljo ali jih prek interakcije z okoljem pridobi otrok oz. individuum.9 Z
izkušnjami se te sheme zasidrajo in se spreminjajo s pomočjo premišlja-
joče abstrakcije (abstraction réfléchissante), ki v novih razmerah izhaja iz
shem, pridobljenih v drugačnih razmerah (Piaget, 1977).
Iz procesov, v katerih nastajajo in se spreminjajo sheme, je Piaget iz-
peljal dve temeljni modaliteti psihične dejavnosti, in sicer asimilacijo in
akomodacijo. Individuum nujno poskuša asimilirati (fizične ali miselne)
predmete, ki jih zazna. Ta asimilacija, ki jo omenja že Freud in je integ
racija predmeta v že obstoječo psihično shemo, ni vselej uspešna in ka-
dar se ponesreči, se začne akomodacija.10 Tako je asimilacija psihični me-
hanizem, s katerim individuum vključi nov predmet ali novo situacijo v
skupek predmetov oz. situacij, za katere že ima na voljo inteligibilnostno
– funkcionalno shemo, medtem ko je akomodacija psihični mehanizem,
ki spreminja obstoječe sheme, da omogoči vključevanje novih predme-
tov v nove situacije. Vendar gre pri obeh modalitetah psihične dejavno-
sti hkrati za rezultat psihičnega razvoja, katerega gibalo sta.
Jean Piaget je razlikoval stopnje kognitivnega razvoja, ki jih ne ozna-
čuje nova vsebina, ampak nova struktura zavesti. Z izpostavljanjem nje-
9 Definicija vsekakor spominja na definicijo Bourdieujevega habitusa, le da je Piagetova shema bolj
deskriptivno podana in izvira iz instrumentarija nekega drugega mentalnega okolja.
10 S tega Piagetovega stališča je Parsonsovo prilagajanje kot modus vivendi videti kot nezadostna aktiv-
nost ponesrečene družbe, ki ji je na kolektivni ravni spodletela asimilacija zaznanih mentalnih in fi-
zičnih predmetov.
