Page 54 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 54
Neformalno učenje? Kaj je to?
osebnost ljudi (potekajo procesi subjektivacije in objektivacije) in je zato
to tudi konceptualizacija neformalnega pridobivanja znanja, saj proce-
sa učenja ni mogoče omejiti na denotirane vsebine, četudi bi tako želeli,
delež neformalnega pridobivanja znanja in izkušenj je v vsakem prime-
ru prevladujoč, vplivati pa je mogoče na dejavnike, ki povzročajo ali od-
pravljajo psihične torzije.
Obenem je to oblikovanje socialnih razmerij tudi produciranje spo-
sobnosti za istočasno omejevanje in razmejevanje področij objektivne-
ga, socialnega in subjektivnega sveta. Šele potem, ko razločimo oz. iden-
tificiramo takšno refleksivno pojmovanje sveta, si lahko omogočimo tak
pristop k interpretaciji sveta, da lahko govorimo o kooperativnem de-
lovanju pri definiranju situacij. Neformalno znanje se torej pridobiva v
medsebojnem sodelovanju ljudi v delovnih procesih, skupnih akcijah,
delovanjih, debatah ali v vsakdanji medsebojni komunikaciji, in sicer po
poti samorefleksije.
Formalni koncepti sveta imajo to funkcijo, da zaloge celovitih druž-
benih reprezentacij13 o svetu oz. zaloge akumuliranih subjektivnih repre-
zentacij o svetu ne odsevajo v stalnem zaporednem ponavljanju oz. zrca-
ljenju subjektivitet, ampak omogočajo opazovanje iz zornega kota tre-
tjega – neudeleženca diskurza. Tako na primer koncept subjektivnega
sveta ne zajema samo posameznikove duševne strukture, ampak tudi
subjektivn e svetove drugih in tudi koncept zunanjega oz. objektivnega
sveta. Kooperativno delovanje in učenje drug od drugega pa pomeni rav-
no to, da si ego lahko predstavlja določena dejstva iz perspektive drugih
(alternacija), pa tudi to, da so stvarni odnosi in veljavne norme prav tako
sestavni del posameznikovega lastnega, egoističnega subjektivnega sve-
ta. V kooperativnem delovanju učinkujejo subjektivni svetovi udeležen-
13 Družbene reprezentacije (représentations sociales, v slovenskem prevodu namenoma ohranjava predpo-
no »re«, ki v izvirniku ustrezno zaznamuje ponavljanje; sicer v slovenskem prostoru terminologija
ni izdelana, za ta koncept so v rabi različne sintagme – od družbenih predstav do socialnih predstav
ali reprezentacij) so izvorno koncept socialne psihologije (četudi je o njem že davnega leta 1898 pisal
Émile Durkheim), ki je preskočil ozke meje discipline in se kot uporabno orodje razširil na številna
področja družbenih znanosti (od zgodovinske antropologije pa do zgodovine, sociologije, etnolo-
gije in lingvistike). Koncept družbenih reprezentacij je že pri Durkheimu zvezan z nekaterimi drugi-
mi pomembnimi koncepti, kakršni so zaznavanje, kognicija (spoznavanje), identiteta/identifikacija,
klasifikacija, izključevanje ipd. Vse to so koncepti, ki družbene subjekte umeščajo na določeno me-
sto v družbi, jim pripisujejo določene vrednosti, možnosti, gibanje in razmerja, ki jih imajo do dru-
gih in drugačnih subjektov. Družbene reprezentacije so orodja prilagajanja (po Piagetu: akomodaci-
je), ki nam jih družba ponuja in jih sami dodatno preoblikujemo tako, da nam pomagajo spoznavati
svet, se nanj navaditi, ga ponotranjiti. So torej instrumenti in mehanizmu, s pomočjo katerih se so-
cializiramo in živimo v družbi. Nekaj pomembnih avtorjev: Jodelet, 1989; Moscovici, 1962 in 1989;
Sperber, 1989.
osebnost ljudi (potekajo procesi subjektivacije in objektivacije) in je zato
to tudi konceptualizacija neformalnega pridobivanja znanja, saj proce-
sa učenja ni mogoče omejiti na denotirane vsebine, četudi bi tako želeli,
delež neformalnega pridobivanja znanja in izkušenj je v vsakem prime-
ru prevladujoč, vplivati pa je mogoče na dejavnike, ki povzročajo ali od-
pravljajo psihične torzije.
Obenem je to oblikovanje socialnih razmerij tudi produciranje spo-
sobnosti za istočasno omejevanje in razmejevanje področij objektivne-
ga, socialnega in subjektivnega sveta. Šele potem, ko razločimo oz. iden-
tificiramo takšno refleksivno pojmovanje sveta, si lahko omogočimo tak
pristop k interpretaciji sveta, da lahko govorimo o kooperativnem de-
lovanju pri definiranju situacij. Neformalno znanje se torej pridobiva v
medsebojnem sodelovanju ljudi v delovnih procesih, skupnih akcijah,
delovanjih, debatah ali v vsakdanji medsebojni komunikaciji, in sicer po
poti samorefleksije.
Formalni koncepti sveta imajo to funkcijo, da zaloge celovitih druž-
benih reprezentacij13 o svetu oz. zaloge akumuliranih subjektivnih repre-
zentacij o svetu ne odsevajo v stalnem zaporednem ponavljanju oz. zrca-
ljenju subjektivitet, ampak omogočajo opazovanje iz zornega kota tre-
tjega – neudeleženca diskurza. Tako na primer koncept subjektivnega
sveta ne zajema samo posameznikove duševne strukture, ampak tudi
subjektivn e svetove drugih in tudi koncept zunanjega oz. objektivnega
sveta. Kooperativno delovanje in učenje drug od drugega pa pomeni rav-
no to, da si ego lahko predstavlja določena dejstva iz perspektive drugih
(alternacija), pa tudi to, da so stvarni odnosi in veljavne norme prav tako
sestavni del posameznikovega lastnega, egoističnega subjektivnega sve-
ta. V kooperativnem delovanju učinkujejo subjektivni svetovi udeležen-
13 Družbene reprezentacije (représentations sociales, v slovenskem prevodu namenoma ohranjava predpo-
no »re«, ki v izvirniku ustrezno zaznamuje ponavljanje; sicer v slovenskem prostoru terminologija
ni izdelana, za ta koncept so v rabi različne sintagme – od družbenih predstav do socialnih predstav
ali reprezentacij) so izvorno koncept socialne psihologije (četudi je o njem že davnega leta 1898 pisal
Émile Durkheim), ki je preskočil ozke meje discipline in se kot uporabno orodje razširil na številna
področja družbenih znanosti (od zgodovinske antropologije pa do zgodovine, sociologije, etnolo-
gije in lingvistike). Koncept družbenih reprezentacij je že pri Durkheimu zvezan z nekaterimi drugi-
mi pomembnimi koncepti, kakršni so zaznavanje, kognicija (spoznavanje), identiteta/identifikacija,
klasifikacija, izključevanje ipd. Vse to so koncepti, ki družbene subjekte umeščajo na določeno me-
sto v družbi, jim pripisujejo določene vrednosti, možnosti, gibanje in razmerja, ki jih imajo do dru-
gih in drugačnih subjektov. Družbene reprezentacije so orodja prilagajanja (po Piagetu: akomodaci-
je), ki nam jih družba ponuja in jih sami dodatno preoblikujemo tako, da nam pomagajo spoznavati
svet, se nanj navaditi, ga ponotranjiti. So torej instrumenti in mehanizmu, s pomočjo katerih se so-
cializiramo in živimo v družbi. Nekaj pomembnih avtorjev: Jodelet, 1989; Moscovici, 1962 in 1989;
Sperber, 1989.
