Page 53 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 53
emancipatorični potencial neformalnega izobraževanja 53
je Piaget obravnaval v povezavi z »oblikovanjem zunanjega in notranje-
ga univerzuma«, ki se kaže v stalnem zamejevanju oz. konstrukciji zu-
nanjega univerzuma objektov in notranjega univerzuma subjektov. Zato
Piaget razlikuje fizične in socialne objekte.12
Medtem ko se stik z zunanjo naravo vzpostavlja z instrumentalnim
delovanjem, pristopa – po Piagetu – konstruktivno delovanje k realnosti
z »intelektualnim sistemom norm« in si tako utira interakcijo z drugi-
mi osebami oz. notranjo naravo. »Sistem socialnih norm«, ki je kogni-
tivno težko razpoznaven, se oplaja s sistemom intelektualnih norm ter se
tako intelektualizira. Mehanizmi asimilacije in akomodacije pa pri tem,
v obeh vrstah delovanja, instrumentalnem in konstruktivnem, učinkuje-
jo na poseben način, ki ga dovolj dobro ilustrira tale Habermasov stavek:
»Medsebojno učinkovanje med subjektom in objektom modificira oba, a
fortiori pa je evidentno, da se modificirata tudi oba individualna subjekta, ki
učinkujeta eden na drugega.« (Habermas, 1985: 106)
Vsako socialno razmerje postane tako totaliteta v sebi (nem. in sich)
ter ustvarja nove lastnosti (nov karakter), s katerimi se preoblikujejo in-
dividualne duševne in mentalne strukture. Kognitivni razvoj, ki je še
zlasti razviden v tistih izobraževalnih procesih, kjer ima udeleženec spo-
znavni interes in želi sprejemati novosti – to pa so pretežno neformal-
ne metode pridobivanja znanja –, pomeni splošno decentriranje egocen-
trično prežetega razumevanja sveta in torej pomeni preseganje egocen-
trizma in sebičnosti v vseh oblikah. Takšno oblikovanje socialnih raz-
merij hkrati pomeni tudi to, da se v procesu učenja oblikuje značaj oz.
12 To lahko primerjamo s Hortonovim razlikovanjem med »konstruktivnim in destruktivnim mišlje-
njem«. Podobno pa razmišlja tudi: R. W. Rieber, Body and Mind, New York: Academic Press Inc.,
1980: 177. Piaget sicer ni izdal veliko besedil o vzgoji v knjižni obliki, a se je s to problematiko veliko in
tudi povsem praktično ukvarjal: od 1929 do 1968 je bil direktor Mednarodnega urada za vzgojo in ta
urad je pod njegovim vodstvom uveljavljal »sporazumevanje med ljudstvi mimo nacionalizmov in
političnih ideologij« ter pacifizem in se zato posvečal vzgoji otrok, izobraževanju učiteljev in komu-
niciranju med izobraževalnimi ministri držav članic. Urad je prirejal konference o vzgoji, sam Piaget
pa je napisal vrsto nekaj časa pozabljenih »aktivističnih« besedil, ki jih je po Piagetovi smrti uredil
in izdal Constantin Xypas (gl. Piaget, 1997). Sam Piaget je izdal dve knjigi na temo vzgoje in izobra-
ževanja: Psychologie et pédagogie, Pariz: Gonthiers – Denoël, Médiations, 1969 in Où va l’ éducation? Pa-
riz: Gonthiers – Denoël, Médiations, 1972. V teh publikacijah sodijo v en sklop vzgoja osebe, se pravi
konstrukcija avtonomne osebnosti, vzgoja za intelektualno in moralno svobodo, socializacija, mo-
ralna vzgoja, državljanstvo, pacifizem in mednarodno razumevanje; v drugega spisi o šoli, o aktiv-
ni pedagogiki, razmerju med učiteljem in učencem, o sankcijah in nagrajevanju v šoli in o izobraže-
vanju učiteljev; v tretji sklop pa sodijo matematična vzgoja, znanstvena vzgoja, umetnostna vzgoja,
poučevanje zgodovine in živih jezikov. Na to vsebino in zastavke Piagetovega opusa se nama zdi po-
trebno opozoriti zaradi množičnih zlorab v okrilju poenostavljene aplikativne psihologije in peda-
gogike, kjer so okleščene Piagetove koncepcije pogosto uporabljene v popolnem nasprotju z avtor-
jevimi intencami, njegovo ime pa rabi za alibi pri odvračanju učencev in učiteljev od ciljev, ki jih je
Piaget zagovarjal in se zanje boril.
je Piaget obravnaval v povezavi z »oblikovanjem zunanjega in notranje-
ga univerzuma«, ki se kaže v stalnem zamejevanju oz. konstrukciji zu-
nanjega univerzuma objektov in notranjega univerzuma subjektov. Zato
Piaget razlikuje fizične in socialne objekte.12
Medtem ko se stik z zunanjo naravo vzpostavlja z instrumentalnim
delovanjem, pristopa – po Piagetu – konstruktivno delovanje k realnosti
z »intelektualnim sistemom norm« in si tako utira interakcijo z drugi-
mi osebami oz. notranjo naravo. »Sistem socialnih norm«, ki je kogni-
tivno težko razpoznaven, se oplaja s sistemom intelektualnih norm ter se
tako intelektualizira. Mehanizmi asimilacije in akomodacije pa pri tem,
v obeh vrstah delovanja, instrumentalnem in konstruktivnem, učinkuje-
jo na poseben način, ki ga dovolj dobro ilustrira tale Habermasov stavek:
»Medsebojno učinkovanje med subjektom in objektom modificira oba, a
fortiori pa je evidentno, da se modificirata tudi oba individualna subjekta, ki
učinkujeta eden na drugega.« (Habermas, 1985: 106)
Vsako socialno razmerje postane tako totaliteta v sebi (nem. in sich)
ter ustvarja nove lastnosti (nov karakter), s katerimi se preoblikujejo in-
dividualne duševne in mentalne strukture. Kognitivni razvoj, ki je še
zlasti razviden v tistih izobraževalnih procesih, kjer ima udeleženec spo-
znavni interes in želi sprejemati novosti – to pa so pretežno neformal-
ne metode pridobivanja znanja –, pomeni splošno decentriranje egocen-
trično prežetega razumevanja sveta in torej pomeni preseganje egocen-
trizma in sebičnosti v vseh oblikah. Takšno oblikovanje socialnih raz-
merij hkrati pomeni tudi to, da se v procesu učenja oblikuje značaj oz.
12 To lahko primerjamo s Hortonovim razlikovanjem med »konstruktivnim in destruktivnim mišlje-
njem«. Podobno pa razmišlja tudi: R. W. Rieber, Body and Mind, New York: Academic Press Inc.,
1980: 177. Piaget sicer ni izdal veliko besedil o vzgoji v knjižni obliki, a se je s to problematiko veliko in
tudi povsem praktično ukvarjal: od 1929 do 1968 je bil direktor Mednarodnega urada za vzgojo in ta
urad je pod njegovim vodstvom uveljavljal »sporazumevanje med ljudstvi mimo nacionalizmov in
političnih ideologij« ter pacifizem in se zato posvečal vzgoji otrok, izobraževanju učiteljev in komu-
niciranju med izobraževalnimi ministri držav članic. Urad je prirejal konference o vzgoji, sam Piaget
pa je napisal vrsto nekaj časa pozabljenih »aktivističnih« besedil, ki jih je po Piagetovi smrti uredil
in izdal Constantin Xypas (gl. Piaget, 1997). Sam Piaget je izdal dve knjigi na temo vzgoje in izobra-
ževanja: Psychologie et pédagogie, Pariz: Gonthiers – Denoël, Médiations, 1969 in Où va l’ éducation? Pa-
riz: Gonthiers – Denoël, Médiations, 1972. V teh publikacijah sodijo v en sklop vzgoja osebe, se pravi
konstrukcija avtonomne osebnosti, vzgoja za intelektualno in moralno svobodo, socializacija, mo-
ralna vzgoja, državljanstvo, pacifizem in mednarodno razumevanje; v drugega spisi o šoli, o aktiv-
ni pedagogiki, razmerju med učiteljem in učencem, o sankcijah in nagrajevanju v šoli in o izobraže-
vanju učiteljev; v tretji sklop pa sodijo matematična vzgoja, znanstvena vzgoja, umetnostna vzgoja,
poučevanje zgodovine in živih jezikov. Na to vsebino in zastavke Piagetovega opusa se nama zdi po-
trebno opozoriti zaradi množičnih zlorab v okrilju poenostavljene aplikativne psihologije in peda-
gogike, kjer so okleščene Piagetove koncepcije pogosto uporabljene v popolnem nasprotju z avtor-
jevimi intencami, njegovo ime pa rabi za alibi pri odvračanju učencev in učiteljev od ciljev, ki jih je
Piaget zagovarjal in se zanje boril.
